Various: Conquering the Antarctic

V okviru svoje 40. obletne sezone City of London Sinfonia gostuje s tem programom, ki zaznamuje stoletnico nesrečne odprave na južni tečaj pod vodstvom kapitana Roberta Scotta. Že so ga slišali v Birminghamu, Cambridgeu in Cardiffu, čez nekaj tednov pa ga bo mogoče znova slišati v Londonu. Cheltenham je bil za predstavitev tega programa zelo primeren kraj, saj je bil eden od Scottovih štirih spremljevalcev, ki so umrli z njim, dr. Edward Wilson (1872–1912), rojen v mestu – pravzaprav manj kot miljo od mestne hiše – in izobražen na Cheltenham College. Wilson je bil s Scottom že na njegovi prejšnji odpravi na Antarktiko (1901–1904) in je bil na odpravi 1910–12 ena od njegovih desnih rok.

Poleg tega, da je bil zelo dobro izveden, je bil to najbolj domiselno zasnovan koncert, ki sem se ga udeležil v več letih, in kdor koli je zasnoval program – in zaporedje, v katerem je bila glasba odigrana –, zasluži veliko priznanja. Priznanje gre tudi vzornemu programskemu zvezku, ki je bil poln zanimivih informacij in sugestivnih ilustracij.

Začeli smo z odlomki glasbe, ki jo je Vaughan Williams napisal za film studia Ealing iz leta 1948, Scott of the Antarctic. RVW-jevo domišljijo je zgodba o Scottovi odpravi tako vžgala, da je skomponiral obsežno partituro. Pravzaprav je napisal toliko glasbe, da so jo v filmu uporabili le približno polovico. Ko je Stephen Hogger pred nekaj leti partituro uredil v suito, je trajala nekaj več kot štirideset minut. Posnetek založbe Chandos v izvedbi Rumona Gambe je razodetje, ne le ker nas spomni na glasbo, ki jo je skladatelj pozneje izvlekel za Sinfonio Antarctico, temveč tudi – in to je pomembnejše – ker nam omogoča slišati veliko visokokakovostne glasbe, ki ni našla poti v simfonijo. Hoggerjeva suita je vsebovala 18 točk. Stephen Layton je odigral le pet, kar znese okoli dvajset minut glasbe, a vsako razočaranje, da ni bilo slišati več RVW-jeve glasbe, je hitro razblinil način, kako je bila predstavljena.

Igralec Hugh Bonneville (milijonom znan kot lord Grantham v seriji Downton Abbey) je bral odlomke iz dnevnikov, ki jih je Scott vodil med odpravo; odlomki so večinoma zajemali zadnjo, katastrofalno fazo med decembrom 1911 in smrtjo Scotta ter njegovih spremljevalcev marca 1912. Bonneville je večinoma bral med glasbenimi točkami, včasih pa je bila njegova pripoved čez glasbo. Njegova podaja je bila zadržana in zelo angleška; skrbno se je izogibal teatralnosti, kar je bilo v veliko korist besedam, ki jih je bral. S tem pristopom je Bonneville subtilno, a jasno izpostavil dostojanstvo in neverjeten pogum Scotta in njegovih spremljevalcev. Kumulativni učinek, ko smo se od Scottove vesele in zelo pozitivne ocene lastnosti njegovih spremljevalcev pred odhodom na veliko pot pomaknili k zadnjim dnem, ko je spoznanje njihove bližajoče se pogube postajalo vsem vedno bolj očitno, je bil neizmerno ganljiv. Odlomki iz Vaughan Williamsove partiture, premeteno izbrani, so govorjene besede podčrtali in okrepili. Ob koncu se je ploskanje zdelo skoraj nesramnost.

To je izjemno dobro pripravilo prizorišče za novo delo Cecilie McDowall, Seventy Degrees Below Zero. Delo je bilo naročeno za turnejo in je doživelo krstno izvedbo v Birminghamu 3. februarja. Delo, ki traja malo manj kot petindvajset minut, je napisano za solo tenor in majhen orkester, ki, kolikor sem lahko videl, obsega godala, lesena pihala, pare rogov in trobent ter omejeno količino tolkal. Je v treh stavkih. V prvih dveh tenorist poje uglasbitve pesmi, ki jih je posebej napisal pesnik, dramatik in pisatelj Seán Street. V zadnjem stavku McDowall uglasbi pismo kapitana Scotta, naslovljeno „To my widow“, ki so ga našli ob njegovem telesu, ko je iskalna skupina približno osem mesecev po njihovi smrti naletela na njegovo telo in telesi dveh njegovih spremljevalcev.

Na posnetkih sem slišal in občudoval kar nekaj skladb Cecilie McDowall. Njen slog je dostopen, a lahko poslušalca izzove, kot je bilo tudi tu. Previden sem pri presojanju dela po enem samem poslušanju, toda moj najmočnejši vtis je bil, da glasba kaže vpliv Benjamina Brittna tako v vokalni liniji kot v pisanju za orkester. Odkrito priznam, da mi, čeprav so bila besedila natisnjena v programu, ni bilo lahko doumeti besed Seána Streeta – in to še vedno velja zjutraj po koncertu, ko sem imel priložnost sesti in jih v miru preučiti.

V prvem stavku, ‘We measure’, ima tenor pogosto gibko linijo, postavljeno proti živahni orkestrski spremljavi. Čeprav je orkestrsko pisanje energično in močno, je McDowallova instrumentacija razumna in solista nikoli ne preglasi – to je lastnost, skupna vsem trem stavkom. Robert Murray je naredil zelo ugoden vtis. Njegov glas je bil jasen in čisto proizveden ter izenačen skozi celoten obseg. V njegovem glasu je bila prijetna zvočnost in pel je s prepričanjem. Drugi stavek, ‘The Ice Tree’, poteka v počasnem osnovnem tempu in se je začel z ledenim godalnim pisanjem. Glasba je imela vzdušje žalostinke, čeprav nisem povsem prepričan, da pesem sama zveni tako. Vokalna linija je otožna – gospod Murray jo je zagotovo naredil takšno – in včasih so v spremljavi značilni ledeni pihalni pasaži. Tesnoba v vokalni liniji me je ponovno spomnila na Brittnovo pisanje – morda toliko bolj, ker je bil pevec tenorist. Ta stavek je za solista, mislim, izjemno zahteven, a Robert Murray je izzive sprejel in premagal ter pel zelo izrazno. Za zadnji stavek, ‘To my widow’, se je McDowallova obrnila k besedam kapitana Scotta samega. Vokalna linija – in pravzaprav tudi spremljava – je bila zelo intenzivna, Murray pa jo je podal močno in z velikim prepričanjem. Tako kot v prvem stavku je orkestrsko pisanje večinoma precej živahno. Besede razkrivajo Scottovo žalost, saj je do takrat vedel, da ne bo nikoli več videl žene in majhnega sina, obenem pa kažejo njegovo pogumno dostojanstvo. Menim, da je McDowallova glasba žalost prenesla zelo dobro, toda čustvo v njenem pisanju je precej surovo in zame ni uspela prenesti stoičnega dostojanstva. V tem pogledu sumim, da je High Bonneville natančneje odražal človeka.

Naslov Seventy Degrees Below Zero je fraza, uporabljena v Scottovem pismu – on in njegovi spremljevalci so se morali spopadati s takšnimi temperaturami. Gospodična McDowall, ki je bila prisotna, je ustvarila zgovorno in ganljivo delo, ki bi ga rad slišal znova. Njeno glasbo je odlično zagovarjal Robert Murray, ki sta ga krepko podpirala Layton in njegov orkester.

Po odmoru je sledila Sinfonia Antarctica in tu so snovalci programa dosegli nekakšen met. Medtem ko se je predvajala RVW-jeva glasba, so na platno za orkestrom projicirali vrsto črno-belih fotografij. Te fotografije je med Scottovo odpravo 1910–12 posnel Herbert Ponting, uradni fotograf odprave. Podobe so bile kljub svoji starosti izjemno jasne in reči, da so bile sugestivne, bi bilo ogromno podcenjevanje. Ne glede na to, ali so slike prikazovale pokrajine, divje živali ali člane odprave, so antarktične puščave in pogumne može, ki so se zoperstavili temu okolju, živo oživile. Podobe so se menjale približno vsakih dvajset sekund in ocenjujem, da smo jih med odvijanjem simfonije videli vsaj 150. Slike prav nič niso odvračale pozornosti od glasbe; prej sta glasba in slike druga drugo dopolnjevali in krepili.

Stephen Layton je vodil zelo lepo izvedbo. Zadnji dve izvedbi tega dela, ki sem ju slišal, sta bili v obsežnih cerkvah – katedrali v Gloucestru in opatiji Tewkesbury. Cheltenham Town Hall je manjša stavba in ima manj odmevno akustiko, zato so bili dobitki in izgube. Glavni dobitek je bila jasnost, s katero je bilo mogoče slišati podrobnosti Vaughan Williamsove izjemno iznajdljive orkestracije. Na strani minusov je velikost dvorane pomenila, da preprosto ni bilo mogoče postaviti sopranske solistke in majhnega zbora ženskih glasov na razdaljo. To je pomenilo, da so bili njihovi odlično zapeti prispevki v prvem in zadnjem stavku nekoliko bolj ‘prisotni’, kot bi si želel. Sprašujem se tudi, ali bi City of London Sinfonia, če bi imel na voljo večji oder, lahko zbral nekoliko večjo godalno sekcijo. S svojega sedeža nisem videl celotnega orkestra, toda bilo je pet pultov prvih violin, pet violončelov in trije kontrabasi, domnevam pa, da sta bili skupini drugih violin in viol sorazmerni. Vaughan Williams je delo napisal zelo polno, z velikima skupinama trobil in tolkal. Čeprav je bil orkestrski zvok večino časa precej dobro uravnotežen, menim, da je bila godalna sekcija za tako veliko delo nekoliko majhna.

Izvedba je bila lepa. Stephen Layton je dirigiral odločno – njegov znak je zelo jasen – in z očitno predanostjo glasbi. Orkester se je odzval z vnetim igranjem, ko pa je bila potrebna občutljivost – na primer v stavku Intermezzo –, ga niso našli pomanjkljivega. Pevke so bile odlične. Dame iz zbora Bath Camerata in komornega zbora Wells Cathedral School – verjetno okoli dvajset po številu – so pele z balkona nad odrom in na dirigentovi levi. Podale so jasno, natančno petje v glasbi brez besed, ki jo mora biti daleč od lahko intonirati in natančno vzdrževati. Sopranska solistka Katherine Watson je bila postavljena za godali in harfo, prav tako na dirigentovi levi. Njena vloga je zahtevna, večinoma v zahtevni visoki legi. To nikakor ni lahka glasba, vendar se je dobro izkazala, čeprav je eteričnost, ki jo je RVW zagotovo imel v mislih, manjkala, ker je bila postavljena na oder.

Menim, da je gospod Layton glasbo dobro dojel. Dobro jo je tempiral in izpostavil neizprosno veličino in strašljivo naravo polarnega okolja, ki ga je RVW v svoji partituri tako veličastno priklical. V tem delu morda ni veliko tradicionalnega simfoničnega razvoja, a to nadomestijo nekatere nepozabne tematske snovi in predvsem osupljivo domiselna in iznajdljiva orkestracija. Moje edino obžalovanje je bilo, da orkester na silovitem vrhuncu osrednjega stavka ‘Landscape’ ni bil okrepljen s tem, kar je Michael Kennedy primerno imenoval „the sensational blast of chords from the organ“. Ne vem, da bi bil orgelski part ad lib, in nikoli nisem slišal izvedbe, v kateri bi bil izpuščen. Ker ima Cheltenham Town Hall povsem dobre orgle, ne vem, zakaj je bil part izpuščen.

Vseeno je bilo to edino razočaranje na sicer nepozabnem večeru. Izvedbe so bile prvovrstne in glasba je bila impresivna. Toda tisto, kar je ta koncert postavilo v posebno kategorijo, je bila inteligenca, ki je stala za celotnim konceptom. Vsaka od treh točk programa nas je peljala globlje v Scottovo zgodbo, tako da je bilo občinstvo ob koncu Sinfonie Antarctice, ko sta zvok ženskih glasov in vetrni stroj utihnila, s pomočjo besed, glasbe in slik popeljano na globoko ganljivo pot, ki je bila prav tako epska in junaška kot tragična.

Obstaja še ena priložnost, da ujamete ta program, v Cadogan Hall v Londonu (3. marca, 19.30). Izkoristite priložnost, če lahko.

Reviewed by John Quinn
Seen and Heard International

See concert details