Various: Conquering the Antarctic

Nikoli ni mogoče biti prepričan, kakšen je pravi odziv na Scottovo obsojeno antarktično odpravo, če nič drugega zato, ker je vodja svoji ženi pisal, da je bilo „veliko bolje kot poležavati doma v preveliki udobnosti“.

Pogumni so pogosto nepremišljeni, žalost ob teh vlečočih se smrtih, ko se je britanska skupina zaman borila nazaj do baze, premagana na južnem tečaju s strani Amundsena, pa je prepletena z razdraženostjo.

Vaughan Williams je to razpoloženje popolnoma ujel v svoji Sinfonia Antarctica, zlasti v mračnem tretjem stavku. Je tako izčrpna podoba nečloveške pokrajine, da se zdi, da je človekov vdor žalitev.

Ta koncert, ki ga je dirigiral Stephen Layton, je obeležil stoletnico Scottovega nesrečnega potovanja.

Pri Antarktični simfoniji, njegovi sedmi, je Vaughan Williams pogosto razmišljal o mračnih razgledih. Konec Šeste morda prikazuje deželo, opustošeno z atomsko vojno. „Pašniki“ njegove Pastoralne simfonije so bili razriti s topovi velike vojne.

Koncert se je začel z nekaj njegove glasbe za film o Scottovi odpravi. Simfonija, ne njegova najboljša, bi lahko prav tako dobro služila. Odlomke iz Scottovih pisem domov je prebral Hugh Bonneville.

Morda je novonaročena Seventy Degrees Below Zero Cecilie McDowall, uglasbitev pesmi Seána Streeta za tenorja in orkester, ki temelji na Scottovih besedah in Scottovem pismu „To My Widow“, najbolje nakazala zadevne vprašanja. Dramatično jo je zapel Robert Murray.

Sopranistka Katherine Watson ter Bath Camerata/Wells Cathedral School Chamber Choir so simfoniji posodili eterične glasove.

Recenzija: Nigel Jarrett
South Wales Argus

See concert details