Christmas Festival 2011

Ne imam se za več kot povprečno sentimentalnega in ni veliko glasbe, ki bi me spravila v jok. A trenutek v Brittnovem St Nicolas to stori z gotovostjo pritiska na gumb, ko vkisani fantje oživijo in zapojejo svoje Alleluie. In kot ponavadi sem sinoči v Smith Square svoje smrkanje izdajal za prehlad, ko je Stephen Layton izvedel skladbo z združenimi silami iz svojih različnih zborovskih imperijev – in, kot se je izkazalo, s štirimi vkisanimi fanti namesto predpisanih treh. Menim, da je bil dodatni tam za moralno podporo: nekaj, kar potrebuješ, ko si vkisan.

St Nicolas je treba reči, da je nenavadna skladba. Ker jo ljubim, ne bi spremenil niti note. Vendar je eklektično sosedstvo glasbenodvoranskega rimanja, baročnega kontrapunkta, heldentenorskih solov, neokrnjenega angleškega godalnega pisanja in valovečega, Fauréju posvečenega dela, ki se mi vedno zdi naravno rojstno mesto Johna Rutterja (prepričan sem, da prav od tod izvirajo tiste skrb vzbujajoče melodične božične pesmi), prava mešanica vsega po malem.

Pisanost povečuje veselo preprosto razmerje besed do glasbe, ki ga najdete v Albert Herring – kar ni presenetljivo, če se spomnite, da sta libreta za Nicolasa in Herringa oba delo Erica Crozierja in sta nastala v istem času: sredi/konec 1940-ih. Da vse skupaj nekako sede skupaj v delu zabavljaško živega neuničljivega značaja, je bizarno. In da je hkrati še očarljivo, ljubko in ganljivo – no, to je genialnost. Genialnost, ki je povrhu servirana na pladnju za amaterje.

St Nicolas je skupnostno delo z vgrajenimi robovi, zasnovano, da prenese napačne note. Spada v šole in cerkvene dvorane; in po teh merilih je bila sinočnja izvedba nekoliko preveč veličastna, da bi bila pristna. Zbor Trinity iz Cambridgea, združen s Holst Singers, je strogo vzeto morda amaterski, a elitno amaterski. Natančnejše ali čistejše izvedbe še nisem slišal.

A en amaterski element, ki mu v St Nicolas ne moreš uiti, je občinstvo, katerega sodelovanje v skupnostnih himnah deluje tako dobro, da je Britten idejo ponovil v Little Sweep in Noye's Fludde. Ker zahteva hitro vajo pred izvedbo, podira razdelitev med občinstvom in umetniki ter premakne dinamiko na močan način, zaradi česar si zaželiš, da bi še smeli sodelovati pri koralih v Bachovih pasijonih.

Do zadnjega kotička napolnjeno občinstvo v Smith Square je bilo sinoči tako vpleteno, da se je njegovo petje moralo slišati v Vauxhallu. In morda je bilo to z moje strani domišljavo, a nekaj v tem občinstvenem petju se mi je zdelo kljubovalno: kot da bi izobraženi srednji razred Anglije podal še zadnjo, dvigajočo izjavo svojih marginaliziranih vrednot. Sem bil v tem občutku popolnoma sam? Sem bil tako zapeljan od dezorientirajoče patetike vkisanih fantov, da sem v običajnem dogodku bral veliko preveč pomena? Morda. A takrat se mi je tako zdelo.

Reviewed by Michael White
The Daily Telegraph

See concert details