ClassicalSource.com, 2011Kritika koncerta
Christmas Festival 2011
Dolgoletna želja mi je bila poslušati kantate J. S. Bacha po liturgičnem zaporedju. Nisem prišel dosti dlje od Quinquagesime, preden sem se odvrnil, a vsaj adventne kantate se začenjajo usedati. Njihov nepozaben občutek treznega premisleka in pričakovanja daje pravi kontekst za izbruh dobre volje, ki odpira Bachov niz šestih kantat, ki sestavljajo njegov Christmas Oratorio, edino delo na predzadnjem koncertu od devetih v ambicioznem, enciklopedičnem vsakoletnem festivalu božične glasbe v St John's.
Ta izvedba, neposredno prenašana na BBC Radio 3, je predstavila štiri od šestih delov, četrtega in petega za praznika obrezovanja in razglašenja Gospodovega pa je izpustila.
Začetni vtis 36-članskega Choir of Trinity College Cambridge v »Jauchzet, frohlocket« je bil nekako zadržana eksplozija, a so se zelo hitro sprostili. Ti mladi pevci so ves čas nastopali na pamet – nekaj podviga, zlasti v daljših zborih – in ustvarili temeljito pripravljen, večplasten zvok, projiciran z neizkrivljeno jasnostjo.
Enako kot v Bachovih pasijonih so posamezni zbori in koral zlahka prevzeli posebej skrojene značilnosti, od razigranosti angelske vojske do spoštljivega korala v Kantati 1, ki uglasbi znano melodijo iz pasijona (»O Haupt voll Blut und Wunden«) v močnem, neposrednem stisku Kristusovega rojstva in smrti ter se z velikim učinkom pojavi znova na koncu Kantate 6. Zaradi občutka za dramo ter kakovosti barve in odzivnosti je bilo to angleško zborovsko petje v svojem najboljšem izraznem sijaju.
Dirigiranje Stephena Laytona je imelo bister posluh za razvijajočo se pripoved božične zgodbe in prav tako bister posluh za instrumentalno in zborovsko zlitost ter za razpon Bachove instrumentacije. Njegovi odločni udarci so navdihnili samozavesten, tesen ansambel, a bil je prav tako zadovoljen, da so se razširjene solistične arije odvijale v svojem tempu. Zelo impresiven je bil s podrobnostmi spremljanih recitativov.
Znano dramo Kristusovega rojstva je neizmerno okrepil odlični Evangelist (Luka, nato Matej v Šesti kantati) Jamesa Gilchrista, ki je predstavil prepričljivo mešanico razodetja in neposrednosti ter z veliko lahkoto opravil tehnične izzive »Frohe Hirten« (v Drugi kantati). Ujemala sta se z intenzivno zbranostjo in notranjostjo osupljivo čistega kontratenorja Iestyna Daviesa – umetnika, ki zdi se zmore pokriti razpon nedolžnosti in izkušnje v okviru enega samega tona. Njegovo petje je tu v izjemni meri združevalo čutnost in strastno glasbenost, zlasti v njegovi zanesenjaški izvedbi »Schlafe, mein Liebster«. Neal Davies je v kratkem pojavu Heroda prinesel pravo basovsko temo in širino ter imel lahkotnost in gibkost, ki sta ustrezali zgrabljivi nujnosti sijoče sopranistke Katherine Watson v njunem duetu »Herr, dein Mitleid«.
Trobente in bobni OAE so oznanili Kristusovo rojstvo v odličnem, deklamatornem slogu; obligatna glasbila so zaokrožala svoje arije kakor trte. Skratka, bil je glasbeni ekvivalent ene tistih neverjetno izdelanih nemških jaslic, kjer je vedno kaj, kar nam ujame oko in gane duha.
Reviewed by Peter Reed
ClassicalSource.com