Celebration of Nicholas Maw

Britanski skladatelj Nicholas Maw (1935–2009) je bil za življenja sprejet mešano; označen za „neoromantika“ je bila njegova glasba v ostrem nasprotju z evropsko avantgardo. V nekrologu v The Telegraph iz maja 2009 je pisalo, da „v času, ko sta Boulez in Stockhausen bila na vzponu in je bila vrsta velikih romantičnih del, kakršna je pisal Maw, globoko nemodna, ni hotel spremeniti ali opustiti svojega izraza.“ Poklon njegovi glasbi, skupni podvig City of London Sinfonia, Royal Academy of Music in Southbank Centre, v nedeljo, 30. oktobra, je bil dobro strukturiran dogodek, ki je dal vpogled v to, zakaj je Maw upravičeno pomemben skladatelj v britanski glasbeni krajini. Andrew Burn je koncerte strastno uvedel in veliko storil, da je vsako delo umestil v kontekst, vključno z anekdotami iz lastnih pogovorov s skladateljem; velik del tega, kar je povedal, so bile Mawove besede.

Popoldanska koncerta, ki ju je izvedel Manson Ensemble Royal Academy of Music, sta predstavila dve Mawovi domiselni komorni deli, Ghost Dances in La Vita Nuova, ob dveh delih študentskih skladateljev. Bila sta dobro programirana in kratka koncerta sta bila predana izvedba ansambla, zlasti Ghost Dances, ki je pokazal Mawovo občutljivost in spretnost pri ravnanju z barvo.Glavni večerni koncert, ki ga je izvedla City of London Sinfonia, se je začel z nastopom Tasmin Little v Violinskem koncertu (1993; napisanem za Joshuo Bella). Njen zvok je veliko pripomogel k izpostavitvi lirične lepote Mawovega melodičnega pisanja, Christopher Austen pa je delo dirigiral z zagonom. Koncertna suita glasbe iz Mawove opere ‚Sophie’s Choice‘, ki jo je prvič uprizorila Royal Opera House leta 2002, je začela drugi del. V orkestrskem pisanju je bil resnično značilen zvok, zlasti pri rabi godal, in človek je imel občutek, da je to glasba iz bolj oddaljene preteklosti, a nekatera Mawova značilna orkestracija jo je pripeljala v območje novejšega. Stephen Layton je to dirigiral s skrbnim pristopom k oblikovanju, orkester pa je ustvaril čudovito topel zvok. Suiti sta sledili dve Mawovi zborovski deli, ki so ju pele Holst Singers: najprej uglasbitev Muirovega ‚One Foot in Eden‘ brez spremljave in močni Hymnus. Layton je ustvaril prepričljivo izvedbo obeh in ustvaril ne le topel in skrbno uravnotežen zborovski zvok, ampak tudi občutljivo uravnotežil orkester. Mawove uglasbitve dajejo prednost razumljivosti besedila, zbor pa je pel z jasno dikcijo in širokim dinamičnim razponom, kar je naredilo Hymnus za privlačno izvedbo. To je bila glasba bujnih harmonij in toplega orkestrskega zvoka. Hymnus je delo, ki ga je Maw strukturiral z virtuoznostjo; vibrafon in tekstura viol sta bila zlasti učinkovita kot strukturni mejnik skozi vse delo.

Trije koncerti so bili čudovit vpogled v skladatelja, ki je bil morda zanemarjen zaradi svoje strasti do liričnega melodičnega pisanja, bujne harmonske palete in pristopa k orkestru, ki je spominjal bolj na začetek 20. stoletja kot na njegov konec. Nedvomno je bil skladatelj z veščino strukturiranja obsežnih del, ki niso bila le privlačna za poslušalce, ampak so očitno prava radost za izvajanje.

Recenzija: Steve Berryman
Icareifyoulisten.com

See concert details