Celebration of Nicholas Maw

Za Nicholasa Mawa, ki je umrl leta 2009, se pogosto reče, da se je rodil ob napačnem času. Lirični, pretežno tonalni idiom, ki ga je gojil od šestdesetih let naprej – tako izrazito v nasprotju z glasbenimi slogi, ki so jih zagovarjali njegovi bolj slavni sodobniki –, je nakazoval, da njegovo srce bije v skladu s skladateljskimi tokovi zgodnjega 20. stoletja. Gotovo je tako to razumel tudi Maw sam. A prav tako bi lahko trdili, da se je ta globoko iznajdljivi skladatelj, ki je tehnike in oblike črpal zaradi njihove izrazne pomembnosti, rodil več desetletij prezgodaj.

Ta vtis je potrdil prvi od dveh koncertov, posvečenih Mawovi glasbi, na katerem sta se deli dveh mladih skladateljev udobno znašli ob Mawovih La Vita Nuova in Ghost Dances. Čeprav jih je oviralo mlahavo dirigiranje, so igralci Manson Ensemble Royal Academy osmislili nove partiture in Ghost Dances, enega Mawovih najbolj očarljivih komornih del po svoji ironični in iznajdljivi raziskavi drobcev in vtisov plesnih zvrsti, nekoč poživljajoče življenjske krvi glasbe, zdaj pa pogosto zanemarjenih.

Večerni program se je zdel obtežen proti violinskemu koncertu – v premišljeni in predani izvedbi Tasmin Little – in suiti iz Sophie's Choice. Čeprav je Mawov orkestralni stavek vedno nekaj razodetja, so globlji vtis tu pustile manj znane zborovske skladbe, z uglasbitvijo Muirovega One Foot in Eden brez spremljave in dolgim, očarljivim Hymnus. Z City of London Sinfonia in Holst Singers pod vodstvom Stephena Laytona (in Christopherja Austina za koncert) je bil to pravočasen opomnik na bogastvo Mawovega idioma – čeprav tudi na njegovo občasno razvlečenost in, v njeni po nepotrebnem obrambni predstavitvi, na dejstvo, da umetnikovim interesom le redko najbolje služijo njegovi častilci.

Reviewed by Guy Dammann
The Guardian

Glej podrobnosti koncerta