Bach: St John Passion

Veliko-petkova izvedba Bachovega Janezovega pasijona s Polyphony je postala letna stalnica, a pri letošnji velikonočni živahni izvedbi pod vodstvom ustanovitelja in dirigenta zbora Stephena Laytona ni bilo niti sledu rutine. Izvedena brez odmora, a z nekaj premori – vključno s trenutkom premišljujočega molka po Jezusovi smrti – je dve uri trajajoča struktura zborov, koralov, arij in recitativov ohranjala enakomeren zagon in učinek.

Uporabljene sile – 27 v zboru, spremljalo jih je 24 članov Orchestra of the Age of Enlightenment – so dobro delovale tako za delo kot za akustiko, čeprav so bila orkestrska godala pri artikulaciji Bachovih včasih zagnanih figuracij manj čista kot zbor. Slednji je bil v odlični formi in je ustvarjal drzen in osredotočen ton, ki je njihovim dramatičnim posegom kot judovske množice – tema, o kateri se v zadnjih letih ostro razpravlja v muzikologiji, čeprav izvira iz besedila evangelija in ne iz dodatka 18. stoletja – dal strašljivo silovitost.

Solisti so oblikovali impresivno ekipo. Žalostno zveneči tenor Iana Bostridgea je evangelistovemu zapleteno prelivajočemu se pripovedovanju prinesel ostro intenzivnost in iz čustveno nabitih gest, kot je Simon Petrov grenki jok, ustvaril izrazne vrhunce. Močan ton Neala Daviesa in nenehna angažiranost z besedilom sta prenesla globoko človeškega Kristusa. V svoji prvi ariji je prozorni sopran Katherine Watson milo dopolnjevala nežna svetlost flavtistov OAE; pihala ansambla so bila sicer ves čas čudovita.

Sladkoglasni kontratenor Iestyna Daviesa je zadostil vsem solističnim potrebam alta. Nicholas Mulroy se je skozi prvo ario prebijal nekoliko previdno, a neizprosne zahteve druge – ki bi do skrajnosti preizkusile nadzor sape vsakega solista – je obvladal z izjemno spretnostjo. Roderick Williams je Pilatovemu zasliševanju dal enakomerno razumnost, njegovi soli pa so bili opazni po mirni in odločni avtoriteti.

Ocena: George Hall
The Guardian

Glej podrobnosti koncerta