Bach: St John Passion

Padec z milosti tradicije v bolezen rutine je nevarno kratek in razumljivo bi bilo, če bi Stephen Layton – ki že neštetokrat za veliko noč otepa prah z Bachovega Janezovega pasijona (St John Passion) – pustil, da se letna Bachova izvedba zbora Polyphony vodi sama. A seveda do takšnega zdrsa ni prišlo in izvedba iz leta 2012 je bila elektrizirajoča po svoji neposrednosti, dramatičnem zagonu in glasbeni natančnosti. Od prosojnega lesketa godal na začetku in bogatega akordnega napada ob zborovskem prosečem »Herr« je bilo jasno, da bo rutina na tem velikopetkovem popoldnevu le predvidljiva odličnost izvajalcev.

Bachov Janezov pasijon ni samo tesnejše in nujnejše delo od svojega duhovnega in razsežnega Matejevega pendanta, ampak ga zaznamujejo tudi nekateri odlomki osupljive vsestranskosti in domišljije. V drugem delu je zapleteni zbor ‘Weg, weg mit dem, kreuzige ihn!’ – tisti besni prikaz tuleče množice, ko Kristusa pripeljejo na sodbo pred Pilata – živo okarakterizirala izjemna mlada pevka in pevci zbora Polyphony. Zborovski spraševalni vzkliki »Wohin?« so nežni basovski ariji ‘Eilt, ihr angefochtnen Seelen’ (enemu od več vrhuncev v izvrstno odpeti izvedbi Rodericka Williamsa, ki je prevzel tudi vlogo Pilata) dali zrak in vzpon, medtem ko sta Layton in njegovi pevci polno počastila zaporedje sikavih soglasnikov v ‘Lasset uns den nicht zerteilen’.

Instrumentalisti so budno odzivali na Laytonovo palico (no, svinčnik). Richard Tunnicliffe je bil zlasti zaposlen in zgovoren ves čas, bodisi kot vodja dvočlanske čelske sekcije, kot diskreten izvajalec continua ali v svoji tekoči spremljavi na violi da gamba v ‘Es ist vollbracht’, eni od dveh kontratenorskih arij, ki jih je s samozatajevalno umetnostjo podal Iestyn Davies. Posamezni primeri neurejenega igranja so bili zaradi majhnega števila vpletenih neizogibno poudarjeni – to je bila komorna različica Orchestra of the Age of Enlightenment –, a ti trenutki so bili kratki in redki.

Neal Davies je bil vzoren Jezus, ki je vsako vrstico prežel z globino in vnemo, Nicholas Mulroy pa je tenorske arije pel s primerljivim prepričanjem, če že za stopnjo premalo moči. Katherine Watson se je med svojo prvo arijo zdela živčna (napetost, ki morda pojasnjuje nekaj približnih prehodnih not in ukradenih vdihov), njena druga arija pa je pogrešala razcvet, ki ga je prinesla v Mesija istih sil lani ob božiču; kljub temu bi se lahko vsakomur oprostilo, da zaostaja, ob Ianu Bostridgeu v žarečem razpoloženju. Njegova podoba Evangelista ni imela nobene samozavedne manirnosti ali glasovne piskavosti, ki sta občasno zameglili njegovo delo; tu je bil namesto tega odkrit, brez nepotrebnih besed komunikator, pevec izjemne tehnične zanesljivosti in strasten, izkušen interpret Bachove izjemne glasbe.

Reviewed by Mark Valencia
Classical Source.com

See concert details