Bach: St John Passion

Pravočasna postna slovesnost, ta izvedba krajšega od Bachovih dveh velikih pasijonov je navdušila predvsem s svojo doslednostjo: združena zbora Trinity College Chapel in Consort of Melbourne sta bila od trdega uvodnega zbora do sklepnega korala dela zbrana in intonacijsko točna. Podobno so strokovnjaki za zgodovinski slog iz zasedbe Ludovico’s Band ohranjali visoko raven ansambelske igre in dinamične odzivnosti, godala pa so bila stalno veselje zaradi gibkega linearnega prepletanja pod vodstvom Stephena Laytona.

Po vokalni vsebini je izvedba pridobila od svojih solistov več kot večina. Švedski tenorist Martin Vanberg, ki je nosil velik del bremena, se je izkazal za idealnega Evangelista, v višinah je kazal malo znakov napora in ga odlikuje prosojen timbre, ki meji na moško altovsko območje. Prevzel je tudi dva dejavna in zahtevna tenorska sola dela brez očitnih znakov stresa; tako kot zbor je bil v zadnjem recitativu glasovno enako jasen kot v prvem.

Michael Leighton Jones se je v najbolj zvočni obliki pokazal v vlogi Jezusa, simbolično s privzdignjenega odra. Mezzosopranistka Sally-Anne Russell in sopranistka Siobhan Stagg sta delo obogatili z iskrenima in skrbno izbrušenima paroma arij; Pilat basista Joshuaja Blooma je naredil osupljiv vtis, prožen, a na meji stentorskega; evangelijski dvom in omahovanje tu skorajda nista bila prisotna.

Layton je podvigu dal disciplinirano dramo, iskal je kontraste in ohranjal hitro tekočo pripoved tega pasijona.

Ocenil Clive O'Connell
The Sydney Morning Herald

Glej podrobnosti koncerta