The Age, 2012Kritika koncerta
Bach: St John Passion
PRAVOČASNO postno slavje: ta izvedba krajšega od Bachovih dveh velikih pasijonov je presenetila predvsem s svojo doslednostjo, združena zbora Trinity College Chapel in Consort of Melbourne sta bila jasna in čista v intonaciji od mučnega uvodnega zbora do sklepnega korala dela. Podobno so strokovnjaki za zgodovinski slog iz zasedbe Ludovico's Band ohranjali visoko raven ansambelske in dinamične odzivnosti, godala pa so bila pod vodstvom Stephena Laytona nenehno veselje zaradi gibkega linearnega prepletanja.
Kar zadeva vokalno vsebino, je izvedba od svojih solistov pridobila več kot večina. Švedski tenorist Martin Vanberg, ki je nosil velik del bremena, se je izkazal za idealnega Evangelista, brez znakov napora v visokih legah in s prosojnim timbrom, ki se približuje moškemu altu. Prevzel je tudi dva aktivna in zahtevna tenorska solistična dela brez vidnih znakov napora; kot zbor, v zadnjem recitativu enako jasnega glasu kot v prvem.
Michael Leighton Jones se je pokazal v svoji najbolj zvočni obliki, ko je pel vlogo Jezusa, simbolično s privzdignjenega odra. Tako mezzosopranistka Sally-Anne Russell kot sopranistka Siobhan Stagg sta delo obogatili z iskrenimi in skrbno izbrušenimi pari arij; basist Joshua Bloom je kot Pilat naredil presenetljiv vtis, prožen, a na meji stentorskega; malo evangelijskega dvoma in omahovanja je bilo tu.
Layton je podjetju dal disciplinirano dramatiko, iskal kontraste in ohranjal hitro tekoči pripovedni tok tega pasijona.
Reviewed by Clive O'Connell
The Age, Melbourne, Australia