Schnittke: Choir Concerto; Minnesang

Dobro se spominjam, kako sem prvič slišal Schnittkejevo skladbo, kot študent na festivalu v Huddersfieldu, Concerto Grosso št. 1. Pritegnilo me je, presenetilo, zdelo se mi je enako smešno kot vznemirjajoče in komaj sem čakal, da slišim več. Sčasoma sem bil vse bolj razočaran in prepričan, da so vse njegove skladbe isti paket, zavezan z različno obarvano vrvico. Neizprosna mračnost poznih del, zaradi katere so se zadnji opusi Šostakoviča zdeli kot sodček smeha, čeprav odraža skladateljevo negotovo zdravje in frustracijo, se mi je zdela preveč predvidljiva.

Ob vsem tem lahko z roko na srcu rečem, da Choir Concerto ni le eno Schnittkejevih najboljših del, temveč eno najpomembnejših zborovskih del minulega stoletja. Je mojstrovina in dostojen naslednik velikih liturgičnih uglasbitev Čajkovskega in Rahmaninova.

Po obsegu (več kot štirideset minut) in zahtevah za zbor Concerto upravičuje svoje ime. Prvi stavek je daleč najdaljši in zelo vtisljiva demonstracija nadzora in konstrukcijske mojstrnosti, ki mi v toliko drugi glasbi tega skladatelja manjka. Vrhunci so popolnoma postavljeni in tako žgoči po moči, kot so tišji trenutki mistični, zlasti ob besedah „O Lord show me in my doubts and paths of purity“. Concerto ima nekakšen simfonični obris: drugi stavek je počasen, tretji scherzo; finale je bolj kratek epilog kot pravi zadnji stavek.

O tej izvedbi je malo za povedati, razen da je popolnoma izjemna. Holst Singers so vsaj na papirju amaterski zbor, a rad bi slišal profesionalni zbor, ki bi zmogel izvedbo take jezikovne in glasbene virtuoznosti (ruska izgovorjava je naravna, kolikor je sploh mogoče). Razpon barv, artikulacija, pozornost do fraziranja in dinamike so tako dobri, kot le morejo biti; pregled partiture pušča človeka brez dvoma tudi glede natančnosti. Skratka, če ta posnetek ni nominiran za nagrado, ni pravice.

Druga dela, čeprav lažja, so vredna raziskovanja. Kratka Voices of Nature je atmosferska vokaliza za ženske glasove in vibrafon (Rachel Gledhill), prvotno del ene od Schnittkejevih številnih filmskih partitur, tu pa jo je skladatelj priredil za koncertno izvedbo. Njena preprosta struktura naredi velik vtis: od skoraj neslišnega začetka na enem tonu se počasi širi v dinamiki in gostoti, dokler ne izzveni v nič.

Minnesang za 52 glasov se začne skoraj enako z nizom skrivnostnih prekrivajočih se kanonov na bele tipke. To je bolj znano Schnittkejevo ozemlje: montaža besedil in številne delitve ustvarjajo ogromen kolaž zvoka. Visoke tenorske linije so očitno nekoliko naporne, a so pogumno poskušene. Minnesang precej preseže svoj čas, saj so teksture precej nespremenljive. Na misel pride Ligetijev Lux Aeterna, vendar Ligeti ve, kdaj nehati! Sklepni pianissimo v nepričakovani molovi tonaliteti pa je precej čaroben.

Choir Concerto je obvezen za vse, ki jih zanima, kaj zbor zmore. Kdor upa na bolj navdihnjeno in briljantno izvedbo, bo moral dolgo čakati.

Ocenil David Wordsworth
ClassicalSource.com