City of London Sinfonia: Shakespeare - Let Music Sound

Stratford-upon-Avon kliče. City of London Sinfonia se je odpravil na serijo treh oktobrskih koncertov v Londonu, posvečenih Bardu, v počastitev 450. obletnice Shakespearjeve smrti. Prva od treh postaj sinoči je bila stolnica Southwark, v nekem pogledu logično izhodišče, saj stavba ponosno trdi, da je župnijska cerkev, najbližja gledališču Globe. Glavno delo večera je bila Mendelssohnova očarljiva in graciozna odrska glasba za A Midsummer Night’s Dream, predstavljena poluprizorjeno, ki je zapolnila celoten prijetni drugi del.

Kot prizorišče za orkestrske koncerte ima stolnica svoje slabosti, predvsem ponavljajoče se vdiranje škripajočih in cvilečih zvokov od zunaj. Ne, ne zvokov skesanih grešnikov; vsakih nekaj minut se ob prehodu vlakov skozi ovinek proge ob vstopu na postajo London Bridge stisnete. In če bi iskali idealno akustiko za poslušanje Mendelssohnovega filigranskega pisanja za godala v najboljši luči, bi bila »The Cathedral and Collegiate Church of St Saviour and St Mary Overie« resnično zelo nizko na seznamu.
Vseeno je bilo vredno občasnega nelagodja, da sem Mendelssohna slišal tako dobro izvedenega z orkestrom in ženskimi glasovi Holst Singers (z enim samim moškim altom).

Uprizoritev dela v stolnici je režiserju Maxu Websterju omogočila vsaj en resnično zadovoljiv coup de théâtre. Mendelssohnov slavni “Wedding March” se je začel kot koncertna izvedba, a navidezno prazna ladja je bila le zvijača. Ob prvem vstopu orkestrskih činel se je na sredini transepta nenadoma pojavil pravkar poročeni par (Emma Pallant in Richard Hope) ter se smehljaje spotikal in poskakoval po prehodu, ob tem pa se zahvaljeval vsaki vrsti poročnih gostov v občestvu, ko sta šla mimo nas.

Lahkotnost in lepota Mendelssohnove glasbe sta resnično zasijali. Oba igralca, dirigent Stephen Layton ter zbor in orkester so brezhibno obvladali zahtevno sinhronizacijo govora nad orkestrsko spremljavo v zaključnih delih. Pihalni akordi, ki jih je zaokrožila močna prva flavta Anne Noakes, so bili lepo izpeljani. Layton bi lahko Scherzu dal več občutka za arhitekturo, a to je malenkost. Ta glasba je v celoti zračnost in užitek, Laytonova interpretacija pa je imela obojega na pretek. Bil je buffo pridih angleške vaške majske dreve am-drame, ko so štirje glasbeniki iz orkestra stopili na oder z vrsto cvetličnih pokrival, ki jih običajno povezujemo z well-dressingom v Derbyshiru, rodni grofiji Stephena Laytona, vendar sta ton gledališke predstavitve kot zabave na splošno skrbneje in manj grobo zastavila oba glavna protagonista: Pallant z begajočimi očmi in jasnimi soglasniki, Hope s kaleidoskopskim razponom različnih glasov in razpoloženj.

Glavni dogodek prvega dela je bila krstna izvedba Shakespeare Songs of Night-Time skladatelja Owaina Parka. Park je resnično zelo obetaven mladi skladatelj. Kako mlad je? Če smemo verjeti enemu viru, ki sem ga slišal, ima komaj 21 let. Njegova slogovna paleta je že neverjetno široka, z namigi na vse od Kennetha Leightona do Erica Whitacra. Njegovo uglasbljanje besedila je izjemno podjetno, njegov razpon brezbesednih vokalnih učinkov od srhljive polovične note do brnenja pa je prav tako zelo impresiven. Park želi preizkušati in raztegovati meje običajne tonalnosti in metra, a tudi izklesati kontrast z razrešitvijo nazaj v premišljene običajne trozvočne harmonije in redni utrip v vsaki od svojih šestih pesmi.

Finzijev Shakespearjev ciklus Let Us Garlands Bring je dobro odpel Neal Davies, eden tistih izjemno inteligentnih, šolanih angleških bas-baritonistov, kot sta Stephen Varcoe ali Peter Savidge, ki lahko absurdnost Shakespearjevega “Hey Nonny No” naredijo popolnoma naravno. Njegov najlepši trenutek je bil tihi odsek “No Exorciser harm thee” iz “Fear No More the Heat o’ the Sun”, ko so mu godala – ki so igrala Finzijevo lastno priredbo za godalni orkester – dala pravi pianissimo. Bili so tudi drugi trenutki, ko se je moral Davies truditi, da bi bil slišan.

Druga dela so bila živahna otvoritev, Purcellova Fairy Queen Suite for String Orchestra, in Vaughan Williamsovi Three Shakespeare Songs iz leta 1951. Holst Singers so basi dali nekaj dobrih, močnih pedalnih tonov v “The Cloud Capp’d Towers”, a ta cikel pesmi, napisan za tekmovanje, bo vedno pustil močnejši vtis na pevcih, ki se spopadajo z izzivi njegove izvedbe – kar so odlični Holst Singers storili z elegantnostjo –, kot na občinstvu, ki ga posluša.
Širši kontekst koncerta in serije je bil dobro postavljen v uvodnem pogovoru, ki je prinesel perspektive o Shakespearju in glasbi od režiserja Maxa Websterja in Billa Barclaya, ameriško rojenega glasbenega direktorja v Shakespeare’s Globe.

Preostanek serije CLS Shakespeare vsekakor izgleda zanimivo. Drugi in tretji krog bosta prinesla redko – Šostakovičevo glasbo iz tridesetih let za Hamleta – in tudi nevarno za spoznati, tisto zanimivo sestavo harfe, harmonija in klavirja skupaj v orkestru, ki zagotavlja harmonsko ozadje za Korngoldovo odrsko glasbo iz leta 1921 za Much Ado About Nothing, obe deli bosta izvedeni v Village Underground. Tu je tudi bolj konvencionalno – Waltonova glasba za Henry V v Cadogan Hall.