Christmas Festival 2016

Zborovodja Stephen Layton razmišlja o prihajajočem božičnem festivalu St John's Smith Square iz svojih prostorov z razgledom na Great Court na Trinity Collegeu v Cambridgeu. Kar nekako ustrezno glede na slavno matematično zgodovino kolidža letos praznujemo povezavo pomembnih rojstnih dni in številk: festival je star 30 let (letošnja izdaja je 31. festival), Layton pa je tam že 20 let. Decembra praznuje tudi lastni 50. rojstni dan, kot vsak rojstni dan, z dirigiranjem zadnjega koncerta v nizu – dobro znane in ljubljene božične Mesije v St John's Smith Square. Njegova skupina Polyphony letos prav tako dopolni 30 let; Layton pa je na čelu tukaj na Trinityju že 10 let. Priložnost za praznovanje in za razmislek torej – in ne enega ne drugega ne manjka v festivalskem programu.

Na jedilniku je prava zborovsko pogostitev, z zgodnjimi delikatesami od Gesualdo Six, Cardinall's Musick, La Serenissima in Tallis Scholars; visokokakovostnimi ponudbami kapelnih zborov iz Christ Church in Merton, ki zastopata Oxford, iz Trinityja in Clare, ki zastopata Cambridge, ter iz King's College London; sodobnimi programi consortov iz Ex Cathedra in Tenebrae, večjimi zborovskimi ponudbami od City of London Choir in Holst Singers; organist David Titterington in National Youth Theatre ponujata še bolj raznoliko hrano; in nazadnje dva velika finalista – omenjena Mesija in Maša v h-molu, oba z Orchestra of the Age of Enlightenment.

Na mene naredi vtis, da je festival kuriran z zelo lahkotno roko; ni tesno upravljavsko nadzorovane povezovalne teme v vsem programu in vsi Laytonovi povabljeni umetniki, kot kaže, ohranjajo visoko stopnjo umetniške avtonomije – a vendar je prekrivanje programov v obsežnem božičnem zborovskem festivalu minimalno. Kako se Layton loti sestavljanja vsega tega?

»Imeli smo veliko skupin, ki imajo svoje občinstvo, kjer vemo, da njihovi koncerti dobro potekajo in da jim občinstvo zaupa. In to je najpomembnejše, ne pa umetniška politika, ki poskuša nadzorovati. Če producirate samo določeno vrsto glasbe, boste neizogibno omejili privlačnost tega, kar počneš, na določeno nišo. Mislim, da bi lahko rekli, da je kakorkoli močno kurirano le v tem smislu, da je poskušalo biti ravno nasprotje tistega, kar se slavi v nekaterih večjih dvoranah v Londonu – mislim na stvari tipa božični spektakel – in to so čudovite stvari, a to je zelo v nasprotju s tem. Na tem festivalu se dogaja veliko zanimivih in včasih precej tveganih stvari, na hrbtu te Mesije, in razvili so večjo občinstveno bazo, in mislim, da vsi zmagujejo umetniško, in mislim, da zmaguje tudi Janez Povprečnež s to neverjetno široko, prefinjeno izbiro stvari, na katere lahko gre in ki so primerne za božič.«

To je edini večji festival, ki odkrito skuša predstaviti in proslaviti »oxbridško zborovsko tradicijo« v kontekstu drugih zborovskih tradicij. Zanimalo me je, kam bi se Layton umestil znotraj tega morda nevoščljivega pojma, glede na to, da bo ena njegovih glavnih osebnih zapuščin neutrudni način, na katerega je razširil njen repertoar, zlasti z baltsko in ameriško glasbo.

»Zanimivo vprašanje! Sem njen produkt, to je stvar! – in vse bolj se tega zavedam zaradi potovanj, ki sem jih opravil. Na potovanjih sem spoznal veliko zanimivih zborov in skupin ter dirigentov in skladateljev, a toliko jasneje sem spoznal edinstvenost britanske zborovske tradicije. Zgodovinsko izvira iz dejstva, da so zbori v naših katedralah preživeli različne revolucije, ki smo jih imeli v državi; medtem ko jih v Franciji na primer niso – orgle so jih, zbori pa ne. Menim, da sem preprosto dojel, da je to, kar so mi te stvari vgradile, zelo dragoceno, in počutim se blagoslovljenega in srečnega, da me je to nekako prežemalo, nato pa čutim, da hočem vsem o tem povedati, ker me to precej navdušuje in hočem, da ljudje to delijo, kajti če sem jaz navdušen, vem, da bodo tudi drugi, in hočem, da to delijo – zato želim razširiti novico.«

Layton očitno ostaja prekipevajoč od ustvarjalne energije in ne kaže znakov upočasnjevanja. A ko proslavlja toliko pomembnih številk, kaj ga najbolj dela ponosnega, ko se ozre na to, kar je doslej zajel? Je izjemno skromen človek in vprašanje ga povsem utiša.

»Rad bi mislil … da če bi kdo moral reči, ko bom umrl … da je bil zvok, ko sem bil s svojimi glasbeniki, zvok, ki so ga poznali. Menim, da čutim moč prepričanja v notranjem glasu, ki ga slišim, v zvokih, ki jih želim oživiti, in v glavi slišim nekaj neomajnega, glas, za katerega vem, da ga poskušam ustvariti v tem zvoku, in tega se zavedam že dolgo časa. Zelo bi bil ponosen, če bi ljudje to slišali, ko poslušajo glasbeno ustvarjanje.«

Ne dvomim, da je tako. Glasbeni primeri, ki mi jih Layton zapoje v uri ali nekaj več, ki jo preživiva skupaj, čeprav sproščeni in nepripravljeni, imajo vsi neko osrediščenost, jedro čustvene celovitosti, ki kaže na izjemno močno notranje uho, in nedvomno je ta odgovoren za izbrušene zvoke Polyphony in Trinityja, rafinirane, a zadržane s »sijajem« in ne z neokusnostjo. Zanima me, kaj je naslednje na obzorju?

»Pravkar bom posnel nekaj, kar je zame Everest celotne zadeve. Januarja bom snemal Mašo v h-molu, in to se mi zdi najbolj izjemno privilegiran položaj, v katerem sem se kdaj znašel – da sem sploh sposoben to narediti. In še nisem tega naredil in tudi ne štejem piščancev pred izvalitvijo, in to je ponižujoča in strahospoštovanja vredna možnost, da sploh razmišljam, da si upam poskusiti. Menim, da je okoli tega toliko stvari, zavitih v meglo, glede tega, kaj je skladatelj morda nameraval in kakšne so bile njegove zasedbe in kako hitro je bilo to, in to je preprosto nemogoče odgovoriti, in tako preprosto moraš slediti temu, kar čutiš. Znanost te pripelje le do določene točke.«

Koristno sporočilo za vsakega glasbenika stare glasbe, morda.

Intervju: Catherine Groom, Early Music Today