Christmas Festival 2012

V tem času leta se mesije vseh vrst množijo: ponižni in oguljeni kot tudi ponosni in uglajeni. V nedeljo pred božičem je bilo težko izbrati med dvema potencialnima nadangeloma, ki jima glede na njuni rodovnici težko spodleti. Sprva je morda šlo za izbiro med posameznima zvezdniškima solistoma: sopranistko leta Sophie Bevan v Wigmore Hall ali brezhibnim kontratenoristom Iestynom Daviesom v St John’s. Kot se je izkazalo, je celotna ekipa v Smith Squareu, ki je kronala teden prvovrstnih zborovskih koncertov, vključno z Bachovim Božičnim oratorijem prejšnji večer, sprejela Händlov dramatični izziv na vseh ravneh.

Za njegov uspeh je bil ključen zbor, ki bi svojemu imenu zlahka dodal „popolni“ – polifonija je v tem primeru ostala izrazna v vsaki glasovni partiji tudi takrat, ko je žaromet prešel z ene na drugo. Gibčnost pri hitrejših, a nikoli prenagljenih tempih dirigenta Stephena Laytona v „For unto us“, „His yoke is easy“ in „All we like sheep“ je bilo mogoče vzeti za samoumevno; bolj presenetljivo glede na običajne meje angleške zborovske tradicije so bili operni registri, ki so jih izvlekli v pasijonskem zaporedju, nenadni vžigi na besedah, kot sta „wonderful“ in „surely“, in skrajni dinamični kontrasti v Händlovem čudovito izvirnem „Since by man came death“.

Layton je nadziral kontinuiteto v dramatičnih kontrastih med svetlobo in temo, od katerih jih je veliko ustvarilo povezovanje zborov in basovskih arij, kjer je Matthew Brook ustvaril dolge fraze, ki so vedno imele izrazit smisel. Občudovali smo Händlov uvod v nebesa, ki brenčijo od angelov, sopranistka Katherine Weston je kot lahka, visoka trobenta uvedla svoje večje brate iz Orchestra of the Age of Enlightenment, vrhunska David Blackadder in Phillip Bainbridge, ki sta zvenela z galerije.

Med Davisovim zbranim, prostornim „He was despised“, okrašenim z brezhibnim okusom, in nujnim zaporedjem tveganja pripravljenega tenorista Jamesa Gilchrista na tistem, kar je postalo temno srce drugega dela, se je izmenjalo še več dopolnjujočih se slogov. Kakšna škoda, da smo bili prikrajšani za tisto, kar bi bilo njuno srečanje v „O death, where is thy sting?“

Layton je iz OAE izvabil obilo živahnih niansa in ritmičnega duha, orkestralno dramo je oblikoval od uvodne Simfonije dalje in se ni bal odpreti veličastnosti na vrhuncu plesnega „Hallelujah“. In za krono k lirskim zborovskim in godalnim lepotam sklepnega Amen je bil dodaten užitek, da je organist Stephen Farr prestopil z odra na večji inštrument na zadnjem delu cerkve St John’s. To je, za začetek, ena stvar, ki bi ji Wigmore Hall ne mogel kljubovati.

Recenzija: David Nice
The Arts Desk

Poglej podrobnosti koncerta