Cheltenham Festival 2013: Cheltenham College Chapel

Virtuozna predstava zbora Choir of Trinity College Cambridge

Manj kot štirinajst ur po sodelovanju v izvrstnih izvedbah Poulenca in Fauréja v katedrali v Gloucestru (kritika) sta bila Stephen Layton in njegov cambriški zbor spet na delu, tokrat pa sta imela oder zase.

Cheltenham College Chapel je obsežna viktorijanska stavba. Vsi sedeži so razporejeni v slogu korskih klopi, obrnjeni navznoter na obeh straneh osrednje ladje. Orgle so na obsežnem pevskem koru na zadnji strani. Prižnica je na severni steni kapele približno na sredi. Ko sem prej obiskoval zborovske koncerte tukaj, je zbor pel s stopnic visokega oltarja. Morda se sprašujete, zakaj tako podrobno opisujem postavitev: pomembna je. Ko se je približeval začetek, sem bil rahlo presenečen, ko sem videl, kako se člani zbora razpršujejo med občinstvom. Ali bomo v prvi točki doživeli „Guerrilla Singing“? Sledilo je nekaj, česar v svoji izkušnji še nisem doživel.

Medtem ko je Stephen Layton dirigiral s prižnice, je zbor prvih pet skladb svojega programa odpel s teh navidez naključno izbranih položajev. Glasba je tekla kot neprekinjeno zaporedje brez vmesnega aplavza. Nekateri pevci so bili postavljeni tako, da dirigenta ne bi mogli videti pravilno, če sploh, a petje je bilo dosledno natančno in ansambelsko delo strnjeno. To je bil izjemen glasbeni podvig, zlasti če upoštevamo zahtevnost glasbe, in očitno je bil rezultat intenzivne zbranosti in pevcev, ki so pozorno poslušali drug drugega. Poleg tega je bila vsa glasba odpeta po spominu in pravzaprav je bil ves koncert, sestavljen iz zapletene, zahtevne glasbe, izveden brez ene same note pred očmi; to je po mojem mnenju izvedbe zbora naredilo še bolj izjemne. Mislim, da je bila rahla slabost naključne razporeditve pevcev ta, da je, če si imel pevca postavljenega blizu mesta, kjer si sedel, ta pevčev part težil k prevladi v tem, kar si slišal; imel sem moškega altista, ki je pel, zelo lepo, približno dve stopi od mojega levega ušesa! Vendar je bila vsaka taka neuravnoteženost majhna neprijetnost, ki je bila več kot odtehtana s občutkom, da si znotraj glasbe. Občinstvo je bilo vpeto v pravi prostorski zvok. Bilo je čudovito občutje, na primer, doživeti veličastni „Amen“ na koncu Parsonsove Ave Maria, ko se zapletena polifonija dobesedno prepleta okoli tebe. Izvedba Loquebantur variis linguis je bila po naravi zelo drugačna od tiste, ki sem jo slišal od The Tallis Scholars nekaj dni prej (kritika), in bilo bi tako napačno kot predrzno trditi, da je ena „boljša“ od druge. Vendar je čisti pretres Tallisovega bujnega praznovanja binkošti prišel do izraza na nov in vznemirljiv način, ko je bila glasba slišana, takorekoč, od znotraj. Med to izvedbo se je zdelo, da kapela brni od zvoka. V nasprotju s tem je bila preprostost čudovite skladbe Johna Tavenerja, odlomka iz njegovega obsežnega The Veil of the Temple, ki ga je Layton posnel leta 2003 (kritika), ob tej priložnosti toliko bolj osupljiva.

Ena od orglarskih štipendistk kolidža, Elly Kornas, je živahno odigrala Guillouovo Bachovo transkripcijo, medtem ko se je zbor prerazporedil v bolj običajno postavitev na stopnicah oltarja.

Dva Poulencova moteta, eden vesel, drugi molitven, sta v pametnem nasprotju stala drug ob drugem; oba sta bila izjemno dobro izvedena. Za glasbo latvijskega skladatelja Ēriksa Ešenvaldsa sem spoznal prek odlične plošče Stephena Laytona z njegovo glasbo, posnete z njegovim zborom Polyphony (kritika). Danes so nam ponudili novejšo skladbo, Let the People Praise Thee, O God. Velik del te vtisljive skladbe je temeljil na koralu podobni glasbi, bodisi za solo tenor bodisi za dele zbora, drugje, ko se je pisava odprla, pa je bilo nekaj fascinantnih harmonij za užitek. Skladba Petra Bannisterja, ki mi je bila prav tako nova, je vključevala blokovske akorde, pogosto goste v teksturi. Ta zahteven harmonski jezik mora biti zelo težko uravnotežiti, kaj šele uspešno izvesti, toda izvedba Trinityja je zvenela sijajno samozavestno. Na bolj znanem ozemlju smo bili z glasbo Herberta Howellsa. I heard a voice from heaven je stavek iz njegovega sijočega Requiema (1932). Layton in zbor Trinity sta pred nekaj leti naredila izjemno lep posnetek Requiema (kritika), zato nisem bil presenečen, da je bila njuna izvedba tega odlomka enako lepa. Srce parajoče lepa glasba je bila predstavljena s popolnim prepričanjem v vnetni izvedbi, med katero so člani zbora dobro izvedli več solov; neimenovani baritonist je naredil še posebej močan vtis.

V festivalskem programu je imel ta koncert naslov „Virtuoso a Capella“ (sic). Pravzaprav je bil ta naslov rahlo napačen; medtem ko so bile izvedbe vsekakor v vseh pogledih „virtuozne“, zadnja točka programa, Brittnov Rejoice in the Lamb, zahteva orgelsko spremljavo, ki jo je izvrstno zagotovil orglarski štipendist Jeremy Cole. Odigral je improvizacijo na sopranski solo („For I will consider my Cat, Jeoffrey“), medtem ko je zbor v procesiji odšel po kapeli in gor na orgelski kor, da je odpel to zaključno delo. Rejoice in the Lamb se nikoli nisem povsem sprijaznil in mislim, da je težava v tem, da težko razumem besede Christopherja Smarta. Ta izvedba pa je bila taka, ki sem jo zelo užival, saj je bila izvedena sijajno in z veliko jasnostjo in prepričanjem. Vsi štirje solisti so se izkazali in čeprav je morda krivično izpostavljati posameznike, sem občudoval izrazno petje tenorista Camerona Richardsona-Eamesa, medtem ko je bil jasni, srebrni ton sopranistke Bethany Padsyge še posebej prijeten.

Celoten program je bil izveden kot zaporedje brez aplavza (ta neprekinjena zbranost je bila zelo dobrodošla), tako da si je zbor do konca Britna prav zaslužil zelo topel ovacijo, ki jo je prejel. Povsem upravičeno je bil dodatek „zabavna“ skladba, priredba za tesno harmonijo Kena Naylorja standarda At Last Macka Gordona in Harryja Warrena. Zbor jo je odpel z veliko živahnostjo in očitnim užitkom. Ob koncu te skladbe brez spremljave se je Jeremy Cole zadnjemu akordu pridružil z orgelske konzole. To je lahko tvegano, a seveda tu ni bilo: tudi po vseh tesnih harmonijah in modulacijah so bili ti odlični mladi pevci natančno uglašeni z orglami!

Potem ko je zbor Trinity College s to veličastno predstavo petja a cappella osrečil Cheltenham, bo do konca julija na turneji po Nemčiji; podrobnosti o datumih in prizoriščih koncertov si lahko ogledate tukaj. Če, kot sumim, na turnejo jemljejo ta program, se ga bo splačalo slišati, če lahko pridete na katerega od koncertov.

Letos je Cheltenham Music Festival praznoval več obletnic skladateljev, toda leta 2014 bo imel svojo lastno 70. rojstnodnevno zabavo! Vse podrobnosti bodo objavljene prihodnje leto, vendar so bili objavljeni nekateri begajoči drobci vnaprejšnjih informacij. Nicola Benedetti bo gostujoča direktorica; med drugimi vodilnimi umetniki bosta Benjamin Grosvenor in Mark Padmore; festival pa bo počastil Sir Johna Tavenerja, ki bo prav tako prihodnje leto star 70 let in bo predstavljeni skladatelj; program bo vključeval novo delo od njega. Kot pravijo, spremljajte ta prostor.

John Quinn