Virtuozni nastop zbora The Choir of Trinity College Cambridge

Manj kot štirinajst ur po sodelovanju v odličnih izvedbah Poulenca in Faurèja v katedrali v Gloucestru (kritika) sta bila Stephen Layton in njegov cambriški zbor spet v akciji, a tokrat so imeli oder samo zase.

Kapela Cheltenham College je veličastna viktorijanska stavba. Vsi sedeži so razporejeni v slogu korne klopi, obrnjeni navznoter na obeh straneh osrednjega prehoda. Orgle so na veliki galeriji zadaj. Prižnica je na severni steni kapele približno na sredini. Ko sem prej obiskoval zborovske koncerte tukaj, je zbor pel s stopnic visokega oltarja. Morda se sprašujete, zakaj tako podrobno opisujem razporeditev: pomembna je. Ko se je približeval začetek, sem bil nekoliko presenečen, ko sem videl, da se člani zbora porazdeljujejo med občinstvom. Ali bomo v prvi točki doživeli „gverilsko petje“? Sledilo je nekaj, kar v moji izkušnji ni imelo primere.

Ko je Stephen Layton dirigiral s prižnice, je zbor prvih pet skladb svojega programa zapel iz teh navidezno naključno izbranih položajev. Glasba je tekla kot neprekinjeno zaporedje brez vmesnega ploskanja. Več pevcev je bilo tako razporejenih, da bi dirigenta težko pravilno videli, če sploh, vendar je bilo petje dosledno natančno in ansambelsko delo strnjeno. To je bil izjemen glasbeni podvig, zlasti če upoštevamo zahtevno naravo glasbe, in očitno je bil rezultat intenzivne zbranosti in pevcev, ki so drug drugega pozorno poslušali. Poleg tega je bila vsa glasba zapeta po spominu in pravzaprav je bil celoten koncert, sestavljen iz zapletene, zahtevne glasbe, izveden brez ene same note pred očmi; to je po mojem mnenju izvedbe zbora naredilo še izjemnejše. Majhna slabost naključne razporeditve pevcev je bila, da je, če ste imeli pevca blizu mesta, kjer ste sedeli, njegov part ponavadi prevladoval nad tistim, kar ste slišali; imel sem moškega altista, ki je – zelo lepo – pel kakšni dve čevlja od mojega levega ušesa! Vendar je bilo vsako takšno neravnovesje manjša neprijetnost, ki jo je z lahkoto odtehtal občutek, da si znotraj glasbe. Občinstvo je potegnil pravi prostorski zvok. Bil je čudovit občutek, na primer doživeti veličastni „Amen“ ob koncu Parsonsove Ave Maria, ko se je zapletena polifonija dobesedno tkala okoli tebe. Izvedba Loquebantur variis linguis je bila po naravi zelo drugačna od tiste, ki sem jo slišal pri The Tallis Scholars nekaj dni prej (kritika), in bilo bi tako napačno kot nesramno trditi, da je ena „boljša“ od druge. Vendar je čista razburljivost Tallisovega razposajenega praznovanja binkošti prišla do izraza na nov in vznemirljiv način, ko je bila glasba slišana, tako rekoč, od znotraj. Med to izvedbo se je zdelo, da kapela brenči od zvoka. Nasprotno pa je bila preprostost čudovite skladbe Johna Tavenerja, odlomka iz njegovega ogromnega The Veil of the Temple, ki ga je Layton posnel leta 2003 (kritika), ob tej priložnosti še toliko bolj osupljiva.

Ena od orglarskih štipendistk kolidža, Elly Kornas, je živahno izvedla Guillouovo transkripcijo Bacha, medtem ko se je zbor preoblikoval v bolj običajno razporeditev na oltarnih stopnicah.

Ena od orglarskih štipendistk kolidža, Elly Kornas, je živahno izvedla Guillouovo transkripcijo Bacha, medtem ko se je zbor preoblikoval v bolj običajno razporeditev na oltarnih stopnicah.

Oba Poulencova motela, eden radosten, drugi molitven, sta tvorila pametno nasprotje drug drugemu; oba sta bila izvedena izjemno dobro. Za glasbo latvijskega skladatelja Ēriksa Ešenvaldsa sem prvič izvedel prek odličnega diska Stephena Laytona z njegovo glasbo, posnetega z njegovim zborom Polyphony (kritika). Danes so nam ponudili novejšo skladbo, Let the People Praise Thee, O God. Velik del te impresivne skladbe je temeljil na koralu podobni glasbi, bodisi za solo tenor bodisi za dele zbora, a drugje, ko se je pisanje odprlo, so bile zanimive harmonije, ki so jih bilo vredno uživati. Skladba Petra Bannisterja, ki mi je bila prav tako nova, je vključevala blokovne akorde, ki so bili pogosto gosti po teksturi. Ta zahteven harmonski jezik mora biti zelo težko uravnotežiti, kaj šele uspešno izvesti, a izvedba Trinityja je zvenela veličastno samozavestno. Na bolj znanem področju smo bili z glasbo Herberta Howellsa. I heard a voice from heaven je stavek iz njegovega sijočega Requiema (1932). Layton in zbor Trinity sta pred nekaj leti naredila izjemno dober posnetek Requiema (kritika), zato me ni presenetilo, da je bila njuna izvedba tega odlomka enako dobra. Boleče lepa glasba je bila posredovana s popolnim prepričanjem v goreči izvedbi, med katero so člani zbora dobro prevzeli več solov; neimenovani bariton je naredil še posebej močan vtis.

V festivalskem programu je imel ta koncert naslov „Virtuoso a Capella“ (sic). Pravzaprav je bil ta naslov nekoliko napačen; čeprav so bile izvedbe v vseh pogledih zagotovo „virtuozne“, zadnja točka sporeda, Brittnov Rejoice in the Lamb, zahteva orgelsko spremljavo, ki jo je strokovno zagotovil orglarski štipendist Jeremy Cole. Odigral je improvizacijo na sopranski solo („For I will consider my Cat, Jeoffrey“), medtem ko je zbor korakal po kapeli navzdol in navzgor na orglarsko galerijo, da bi zapel to sklepno delo. Z Rejoice in the Lamb se nikoli nisem povsem sprijaznil in mislim, da je težava v tem, da težko razumem besede Christopherja Smarta. Ta izvedba pa je bila taka, v kateri sem zelo užival, saj je bila izvedena veličastno ter z veliko jasnostjo in prepričljivostjo. Vsi štirje solisti so se izkazali in čeprav je morda krivično izpostavljati posameznike, sem občudoval izrazno petje tenorista Camerona Richardsona-Eamesa, medtem ko je bil jasen, srebrn ton sopranistke Bethany Padsyge še posebej prijeten.

Celoten program je bil izveden kot zaporedje brez ploskanja – ta neprekinjena zbranost je bila zelo dobrodošla – zato je zbor, ko je dosegel konec Brittna, bogato zaslužil zelo topel aplavz, ki ga je prejel. Povsem upravičeno je bil njihov dodatek „zabavna“ skladba, priredba Kena Naylorja v tesnem večglasju standarda At Last avtorjev Macka Gordona in Harryja Warrena. Zbor je to zapel z velikim zagonom in očitnim užitkom. Ob koncu te skladbe brez spremljave se je Jeremy Cole zadnjemu akordu pridružil z orglarske konzole. To je lahko tveganje, a tu seveda ni bilo: tudi po vseh tesnih harmonijah in modulacijah so bili ti odlični mladi pevci natančno uglašeni z orglami!

Potem ko je z odličnim prikazom petja a cappella navdušil Cheltenham, bo Zbor Trinity College do konca julija na turneji po Nemčiji; podrobnosti o datumih koncertov in prizoriščih si lahko ogledate tukaj. Če, kot sumim, na turnejo jemljejo ta program, ga bo vredno slišati, če boste lahko prišli na kateri od koncertov.

Letos Cheltenham Music Festival praznuje več skladateljskih obletnic, leta 2014 pa bo imel lastno 70. rojstnodnevno zabavo! Vse podrobnosti bodo objavljene prihodnje leto, vendar so bili objavljeni nekateri vabljivi drobci vnaprejšnjih informacij. Nicola Benedetti bo gostujoča direktorica; med drugimi vodilnimi umetniki bosta Benjamin Grosvenor in Mark Padmore; festival pa bo počastil sira Johna Tavenerja, ki bo prav tako prihodnje leto dopolnil 70 let in bo predstavljeni skladatelj; v programu bo tudi novo delo zanj. Kot pravijo, spremljajte ta prostor.

Ocenil John Quinn
Seen and Heard International

Glej podrobnosti koncerta