Cheltenham Festival 2013: Cheltenham College Chapel

Veliki, bogati in prav malo domišljavi Trinity je skupaj s St John’s kolidž, ki ga drugi cambriški kolidži kot da radi sovražijo. Je tudi dom izjemno dobrega zbora. Ta mešani dodiplomski ansambel, ki ga je v osemdesetih letih ustanovil Richard Marlow, je kmalu prerastel vlogo ponudnika večernic in postal hvaljena zasedba, ki gostuje tako v Združenem kraljestvu kot v tujini in redno snema. Ko se je Marlow leta 2006 upokojil, je njegovo dobro delo na še višjo raven dvignil sedanji glasbeni vodja Stephen Layton.

Kljub temu je bilo še vedno nekoliko nenavadno videti, da je koncert Trinityja na festivalu v Cheltenhamu, ki je potekal v kapeli Cheltenham Collegea, v festivalskem programu opisan kot ›Virtuoso a Capella‹. Ne spomnim se, da bi kdaj prej videl zbor, opisan kot ›virtuozen‹. Pianisti in violinisti, da. Pevci belcanta, morda. Toda ne zbori. Prav tako repertoar - večinoma mešanica razmeroma zadržanih del iz 16. ter 20. in 21. stoletja - ni dajal nobenega namiga o paradnih tekih in akrobacijah, ki jih povezujemo s tem izrazom.

A morda je virtuozen vendarle prava beseda. Sam se ne morem takoj domisliti primernejšega načina za opis petja tako osupljivega dosežka.

Že od začetka je bilo jasno, da bo vse nekoliko drugače kot na povprečnem koncertu. Navsezadnje ni pogosto, da, ko se udobno namestite v klop, najdete enega od izvajalcev, ki stoji ob vašem rami in vpraša, ali bi se lahko malo premaknili. Razlog za to, smo kmalu izvedeli, je bil, da bo zbor prvih pet del izvedel s svojimi okoli 30 člani, razporejenimi sem ter tja po kapeli, Layton pa je vodil z lektorija.

Ker lahko razkrije najmanjšo šibkost ali nedoslednost pevcev, je to vrsta trika, ki bi zlahka spodletel. A tega ni bilo prav nič - dela Arva Pärta, Johna Tavenerja, Parsonsa in Tallisa so bila predstavljena z brezhibno intonacijo, ravnovesjem in čistostjo tona, Laytonova edinstvena razporeditev pevcev pa je ponudila nekakšen živi zborovski prostorski zvok. Ali je Tallisov razigran, a zapleten Loquebantur variis linguis morda zvenel nekoliko manj napeto, kot sem ga slišal od Tallis Scholars le štiri dni prej? Mogoče, a Trinity jih je bilo trikrat več kot Scholars, ki so imeli tudi prednost, da niso bili razpršeni po stavbi.

Hiter vmesni stavek na orglah - natančneje Bachova Sinfonia (kantata 29, prir. Guillou) - je zbor popeljal na vzhodni konec kapele, kjer je pel v bolj tradicionalni formaciji, tj. stoje skupaj, dela povsem s sodobnejšega konca repertoarja: Poulenca, Eriksa Esenvaldsa (Laytonovega ljubljenca), Peterja Bannisterja in Howellsa. Drugačna formacija, enako izvrstni rezultati. Tudi tu je bilo trenutkov, ko je bilo mogoče slišati številne odlične solistke in solistov v njegovih vrstah, nenazadnje v pekoči sopranski liniji ob koncu Howellsovega ›I heard a voice from Heaven‹.

Še ena sprememba je pevce popeljala po kapeli in na orgelsko empore za Brittnovo Rejoice in the Lamb… ob spremljavi orgel. Aha, torej tudi del ›A Capella‹ (›nespremljano‹) v naslovu koncerta ni bil povsem resničen? Ni važno. Ta izvedba, z mačkami po imenu Jeffrey, hrabrimi mišmi in vsem drugim, je bila veličastno karakterna. Priznati je treba, da bi organist ponekod lahko bil malo bolj domiseln pri registraciji - potencialno srhljivi vrhunec pri ›Silly Fellow‹ je bil razočarljivo medel -, a to je razmeroma majhna pritožba.

Povsem upravičeno je bil zbor deležen burnega aplavza in se je odzval z čudovito živahnim dodatkom, ›At Last‹ Harryja Warrena. Velika zabava.

Ena stvar, mimogrede, ki je še nisem omenil, a bi jo moral: Trinity je ta koncert izvedel popolnoma na pamet. Vse skupaj. Nobene partiture na vidiku. Navdušeni?

Richard Marlow sam bi bil. Žal je ustanovitelj zbora umrl pred nekaj več kot mesecem dni. Boljšega spomenika ne bi mogel imeti kot izvedbe te izjemne kakovosti.

Jeremy Pound

Glej podrobnosti koncerta