Celebration of Nicholas Maw

Zanesenjaški kritik je nekoč rekel: „Skozi generacije bodo ljudje kupovali vstopnice, da bi slišali njegovo glasbo.“ To je vzpodbudna prerokba, čeprav sodeč po napol praznem avditoriju v nedeljo zvečer, ko je eno delo Nicholasa Mawa sledilo drugemu, popolna uresničitev ne kaže, da je blizu. Vendar ob poslušanju košare del pokojnega angleškega skladatelja zagotovo razumete nekatere razloge za napovedovanje rožnate prihodnosti.

Vedno svoj gospodar, je Maw ukrojil pot skozi glasbo 20. stoletja, ki se je nenehno vračala k temu, kar je bilo tik pred njim: komunikativna glasba z romantičnim zamahom in obilnim melodičnim življenjem, podana s strukturno logiko in bleščečo instrumentalno prefinjenostjo. Skratka, strast plus zadržanost: edinstvena britanska mešanica.

Ta spominski dan, ki so ga predstavili City of London Sinfonia in Royal Academy of Music, ni mogel zajeti Mawovih najsijajnejših del – sočnega Scenes and Arias in 96-minutnega Odyssey, domnevno največjega enoločnega simfoničnega ustvarjanja, odkar obstaja čas. A še vedno smo se lahko zagrizli v Violinski koncert: 40 minut lirskega sanjarjenja, ki ga je z čarobno gladko tehniko, a z očmi odločno uprtimi v partituro podala Tasmin Little. Njena interpretativna previdnost in zmeren učinek Christopherja Austina kot dirigenta sta nekoliko skrčila retro lepote dela.

Drznejša glasbena projekcija je prišla, ko so se Holst Singers pridružili CLS za polurni Hymnus, moderni triumf v angleški zborovski tradiciji, ki ga je odločno dirigiral Stephen Layton. Zvoneče fraze so hipnotično odmevale skozi prvo od dveh uglasbitev zgodnjekrščanskih besedil; glasba in izvedba sta žareli od nežnosti in slave. Enako dobro je bilo slišati Laytona, ki je dirigiral tesnobni, lirski orkestrski izbor iz Sophie's Choice, glasbo, osvobojeno problematičnega libreta opere in domiselno zlito v neprekinjeno 20-minutno suito.

Prej, na „predkoncertnem“ koncertu, sta Manson Ensemble RAM in njihov dirigent Bruce Nockles dan obogatila z Mawovim čutnim instrumentalnim pesemskim ciklom La Vita Nuova (žalostno zveneča sopranistka je bila Sara Lian Owens) in eksotično obarvano sencno igro Ghost Dances. Nazadnje še hitra dobrodošlica za Robert Peatov Images, ki gredo v ušesa: delo v nastajanju študenta RAM, ki že piše pravo glasbo. Podprli so ga Boltini in Willoughby memorial trusts.

Ocena: Geoff Brown
The Times

Glej podrobnosti koncerta