Canada Tour

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Parry Sound North Star (Steven Duff).

Nepričakovan dodatek je spravil hišo v nori vrvež
Festival of the Sound se začenja z navdušenjem

Mnogi se zjutraj zbudimo z melodijo, ki nam neprestano kroži po glavi in ne izgine, dokler ne slišimo česa drugega. Pojav ima različna imena, a priljubljena izbira je očitno „brain-worm“. Ko to pišem, je sobotno jutro, 19. julij, in moj današnji brain-worm je The Teddy Bears’ Picnic, ki ga je kot nepričakovan (in neznansko prijeten) dodatek izvedel Choir of Trinity College, Cambridge, ki je sinoči odprl izdajo Festival of the Sound 2014.

Nekaj splošnih stvari, preden spregovorimo (ali napišemo) o koncertu. To leto je mejnik v zgodovini festivala, saj praznuje 35. obletnico od ustanovitve, ki jo je opravil ugledni pianist Anton Kuerti (čigar ime bi rad slišal pogosteje). Trideset od teh let je na čelu enako slavni James Campbell, festival pa ima, potem ko se je preselil iz telovadnice srednje šole Parry Sound High School, sedež v Charles W. Stockey Centre že deset let.

In zdaj … sam koncert. Britanska revija Gramophone je Trinity College Choir opisala kot enega petih najboljših zborov na svetu, kar je izjemen dosežek za vsak zbor, kaj šele za takega, ki ga sestavljajo študenti. Dirigent je Stephen Layton, glasbenik najvišje ravni in obenem prijazen, informativen gostitelj. Zbor sam vse izvaja na pamet, kar sem v preteklosti videl zelo redko in glede na kompleksnost nekaterega njihovega repertoarja se lahko človek le odmakne in čudi.

Oder je bil, tako rekoč, postavljen že s prvim tonom izvedbe, solističnim ženskim glasom, ki se je dvignil iz nič, brez pomoči piščali za ton ali instrumenta. Prve štiri točke so bile izvedene kot neprekinjen niz, vse odraz primarne funkcije zbora kot kapelskega zbora Trinity College v Cambridgeu. Bogoróditse Djévo sodobnega estonskega skladatelja Arva Pärta je tvorila prvi del niza, sledila pa je glasba treh britanskih renesančnih skladateljev: Williama Byrda (1540-1623), Thomasa Tallisa (1505-1585) in Roberta Parsonsa (1535-1572). Zanimivo je omeniti, da je krščanstvo še za časa življenja Williama Byrda prvič doseglo obale Georgian Bay. Poslušanje te glasbe je bilo kot zavitost v toplo odejo, dobrodošlo zatočišče pred vsemi grozotami sedanjega svetovnega dogajanja.

Morda noben skladatelj ni imel večjega vpliva ali dosegel več ljudi kot Johann Sebastian Bach (1685-1750), zato je bil njegov motet Der Geist hilft unser Schwachleit auf (prosim, ne prosite za prevod!) dobrodošel del programa. Kot pri vsem drugem je bila izvedba popolnoma brezhibna, tokrat z zelo subtilno spremljavo majhnih orgel (morda z mehansko trakturo?), ki so se lepo zlile z zvočnostjo zbora. Bila je zelo težka skladba in kot nekdanji glasbeni pedagog se nisem mogel ne spraševati, kakšen je moral biti postopek priprave.

Zdaj velik skok v koledarju, k skladatelju, ki ni le zelo živ, temveč je še vedno študent. Enaindvajsetletni Owain Park je organist-štipendist v Cambridgeu, kar je samo po sebi ogromen podvig, še večji zaradi njegovih dosežkov kot skladatelja. Njegov prispevek je bil Judas, mercator pessimus. Ubogi stari Juda ni nikoli vesela tema in o njej je mladi gospod Park ustvaril delo osupljive izvirnosti. Več članov 33-glasnega zbora se je preselilo na balkon, kar je glasbi dalo prostorski učinek, svojo snov pa so poznali tako dobro, da gospod Layton ni dajal nobenih vidnih znamenj. Glasba sama je bila mavrica srhljivo spreminjajočih se harmonij in glasbenega sredstva, imenovanega glissando, drsečega spreminjanja višine tona brez ritmične opredelitve. Za skladatelja, ki je sam član zbora, je moralo biti, ko so njegovi vrstniki njegovo glasbo obravnavali s tolikšnim spoštovanjem in umetnostjo, dokaj kozmično doživetje.

Formalnega odmora ni bilo; zbor je stopil z odra na odmor za vodo, medtem ko je gospod Layton predstavil Songs of farewell sira Huberta Parryja, viktorijanskega/edvardijanskega skladatelja, danes najbolj znanega po svojih himnah I was glad in Jerusalem, ki je pridobila novo priljubljenost z uvrstitvijo v film Chariots of Fire. Parry je eden tistih skladateljev, ki si zasluži veliko več „zračnega časa“ in napisal je še veliko več kot le himne, med drugim pet simfonij, od katerih nekatere izrazito spominjajo na Brahmsa. So tisti, ki bi Parryja obsodili kot posnemovalca, vendar je dobra glasba dobra glasba, zato s tem zaključujem.

Kot je značilno za zelo starodavne, nekoliko tavam, zato se moram vrniti na pot.

Parryjeva glasba (zanimiva izbira za Parry Sound!) za sinočnjo izvedbo so bile (ali je bila) Songs of farewell, njegova zadnja skladba pred smrtjo leta 1918. Gospod Layton je ta pesemski cikel opisal kot miniaturni rekviem v šestih delih, ki se zaključi z Lord, let me know mine end. In prav tu je imel zbor Trinity, menim, svoj najlepši trenutek. Upoštevajte, da so mladi ljudje univerzitetni študenti z življenjem pred seboj, pa vendar so peli z globokim razumevanjem in sočutjem za konec let. V njihovi izvedbi je bila modrost, ki je zelo prizadela starejšega državljana, hkrati pa zapustila občutek počitka in ne mračnega pesimizma Mahlerjeve Song of the Earth.

Zadnja (tako smo mislili) glasba večera je bila delo Mortena Lauridsena, rojenega 1943, skladatelja, ki mi je bil popolnoma neznan. Ni bil omenjen niti v moji, priznano starodavni Cyclopedia of Music and Musicians, zato vam o njem ne morem povedati ničesar, razen da je moral biti z imenom, kot ga ima, Danec ali Norvežan.

Naši prijazni glasbeni veleposlaniki iz Anglije so torej naredili čast sebi in Stephenu Laytonu. Festival je bil njihova predzadnja postaja na turneji po južnem Ontariu, ki je vključevala Elora, sama po sebi rastlinjak zborovske glasbe. Preostali koncert bo v Hamburgu v Ontariu (nekje pri Kitchenerju), nato pa nazaj domov v Anglijo.

Skoraj polno občinstvo ni skoparilo z aplavzom – in zdaj je prišel dodatek, The Teddy Bear’s Picnic, odpet v najbolj brezhibnem britanskem narečju, ki mu je dalo nekaj okusa pisateljice Beatrix Potter, ki je napisala Petra Zajca in druge knjige, ob katerih smo odraščali mnogi od nas. Če uporabim izrabljen rek, je spravilo hišo v nori vrvež in le robustna konstrukcija Stockey Centra je preprečila popolno rušenje.

Kakšen večer! In kakšen začetek Festival of the Sound 2014! Zdaj moram zagnati stereo in zavrteti nekaj, kar bo izrinilo The Teddy Bears’ Picnic iz moje glave.