Canada Tour

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Large Stage Live (Ken Stephen).

Zborovski sijaj

Vsako poletje Festival of the Sound poteka 3 in pol tedna v Parry Soundu v Ontariu in predstavlja eklektičen program, zakoreninjen v klasični komorni glasbi, a se razteza veliko širše v številne raznolike sloge in žanre. Redno ga obiskujem od leta 1994, zato je to moja 21. sezona. Obiščem toliko koncertov, da jih ne morem vseh posebej opisati, zato jih bom obravnaval v sklopih.

Izjemni Trinity College Choir iz Cambridgea je na festivalu nazadnje nastopil pred dvema letoma, letos pa se je vrnil za slavnostno otvoritev 35. sezone festivala. Ta zasedba 32 študentskih pevcev je bila po glasovih bralcev revije Gramophone izbrana za enega petih najboljših zborov na svetu, in to z dobrim razlogom. Skoraj odveč je komentirati odličnost tona, zlitja, dikcije in glasbene interpretacije — vse to lahko povsem samoumevno jemljemo. Ironija je seveda ta, da pevci nič od tega ne jemljejo kot samoumevno, temveč trdo delajo, da dosežejo odlične rezultate, ki jih mi, občinstvo, nato uživamo.

Njihov program je bil podan brez odmora. Prve štiri točke so bile pravzaprav odpete brez premora med njimi, kar je omogočilo kumulativno stopnjevanje učinka zborovskega pisanja. Ta skupina je vključevala več del iz 16. stoletja, zlate dobe vokalne polifonije, in jasnost prepletenih vokalnih linij je bila vredna omembe. Tako tudi bogat, temen glas (nenavedenega) basista, ki je izvedel koralne intonacije med refreni v Loquebantur variis linguis Thomasa Tallisa.

Naslednje delo je bilo obsežno: zborovski motet Der Geist hilft J. S. Bacha. Nekateri starejši člani občinstva so bili morda presenečeni, da je bil odpet ob spremljavi komorne orgel, a nedavne raziskave so dokaj prepričljivo pokazale, da so bile prejšnje zamisli o izvedbi Bachovih motetov brez spremljave zmotne. To je posebej zapletena skladba, polna živahnih ritmov in težav s hitro izgovorjavo, zbor pa jo je zagotovo izvedel z enakim deležem spretnosti in sijaja.

Naslednje delo je bilo napisano posebej za zbor, in sicer s strani enega od njegovih članov! Owain Park, orgelski štipendist na Trinity Collegeu, je Judas mercator pessimus komponiral v slogu, ki je hkrati moderen in zanimiv. Majhna skupina štirih pevcev je odšla na zadnji del dvorane na zgornjo raven, da bi ustvarila učinek oddaljenosti. Zvok te majhne skupine je bil včasih potopljen v veliko glasnejši zvok glavne skupine, le da se je znova pojavil v nenadnem molku, ko se je akord glavnega zbora končal — in običajno na ostro trkajočem akordu. Vokalne linije so rasle navzven iz unisonov v lesketajoče se zvočne gruče, ko so se glasovi nakratko odmaknili od glavnega tona in se nato vrnili. Nenadni staccato izbruhi so dajali učinek krikov jeze. Če to ne zveni zelo prijazno do uporabnika, lahko rečem le, da se mi je zdelo povsem zagrabljivo in sem ga zagotovo želel slišati znova.

Največje posamično delo na programu je bil zborovski pesemski cikel sira Huberta Parryja Songs of Farewell. Te pesmi so bile komponirane čisto proti koncu njegove kariere, kariere, ki je dala tako trajne standarde, kot sta himna Jerusalem in kronacijska antifona I was glad. Šest številk skupaj oblikuje nekakšno glasbeno zadnjo voljo, tako glede poezije, ki jo je Parry izbral za uglasbitev, kot glede prikazane glasbene spretnosti. Prva od šestih pesmi je v standardni štiriglasni harmoniji, harmonska prefinjenost pa se skozi cikel povečuje do 7 glasovnih partov v št. 5 in 8 partov v št. 6. Zanimivo je, da se je skladatelj, ki je dolgo zagovarjal darvinistična in humanistična prepričanja, vendar odločil zaključiti z uglasbitvijo Psalma 39, besedila, ki je prav tako pritegnilo Brahmsa v njegovem German Requiem. Parryjeva obravnava tega psalma, ki trdi, da mora imeti življenje konec, je občutljiva, močna in — na koncu — počasi bledi v najglobljo temo. Ta pretresljiv in zagrabljiv konec je bil zame vrhunec izvedbe zbora, ton je ostal slišen skoraj do izginotja, brez najmanjšega trepeta ali tresljaja.

Rajši bi imel, da se program konča tu, ali vsaj, da bi bil odmor, saj bi rad imel nekaj časa, da premislim in vsrkam glasbo, ki sem jo pravkar slišal — zanesljivo znamenje pravega mojstrovine zame. Vendar je zbor natisnjeni program zaključil z dvema skladbama sodobnega ameriškega skladatelja Mortena Lauridsena. Potem ko sem malo prebral o njem, bi zagotovo rad slišal več njegove glasbe. Žal si dve skladbi, ki smo ju slišali, nista naredili preveč vtisa po intenzivnosti, s katero se je končal Parry.

Zbor, dirigent, spremljevalec, solisti in skladatelj so ob koncu programa prejeli zasluženo stoječe ovacije. Njihov dodatek je bila vesela, živahna obdelava klasične otroške pesmi The Teddy Bears' Picnic, ob kateri se je občinstvo veselo hihitalo in nato ob koncu znova srčno navdušeno vzklikalo.