Canada Tour

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Artsfile Canada (Peter Robb).

Minilo je 20 let, odkar je neka različica zbora The Choir of Trinity College Cambridge nastopila na festivalu Chamberfest. A v zgodovini ansambla je to le utrip časa.

V Trinity Collegeu so zbori peli že v 14. stoletju. Bolj formalno organizacijo je sredi 16. stoletja ustanovila Marija Tudor. V stoletjih od takrat je zbor vzpostavil raven petja, zaradi katere ga je revija Gramophone leta 2011 uvrstila med najboljše zbore na svetu. Še bolj impresivno je, da ga sestavljajo večinoma študenti.

V petek zvečer je pred polno cerkvijo Dominion Chalmers United Church, na zadnjem večeru turneje po Ontariu, 35 mladih moških in žensk pripravilo impresiven prikaz zborovske glasbe skozi stoletja, ki je bil močno zakoreninjen v tradiciji samega ansambla. To je predvsem zbor tudorske kapele Trinity Collegea v Cambridgeu.

Po kristalno čisti uvodni izvedbi Bogoriditse Djevo z glasbo Arva Parta je zbor prešel skozi izbor tiste vrste glasbe, ki bi jo v kapeli peli v zadnjih 500 letih, vključno s skladbami Williama Byrda (O Lord Make thy Servant, napisana za Elizabeto I.), Salvator Mundi Thomasa Tallisa in Remember not, Lord, our offences Henryja Purcella.

Preostanek prvega dela večera je vseboval delo Stevena Stuckyja, ameriškega skladatelja, ki je O sacrum convivium napisal v čast Tallisu. Zbor je nato prešel k skladbam Latvijca Eriksa Esenvalda (ki je bil na Trinity Collegeu od 2011 do 2013) in Fincem Einojuhanijem Rautavaaro, zaključil pa je z This worlds joie, čudovito izvedeno slaščico Arnolda Baxa z anonimnim besedilom iz leta 1300 v Chaucerjevi angleščini.

Po odmoru je bilo še več povezav s tradicijo ansambla. Zbor se je z izvrstno energijo lotil skladbe nekdanjega študenta Trinity Collegea Ralpha Vaughana Williamsa. Izvedba Williamsove Maše v g-molu je bila čudovit mojstrski tečaj zborovskih tehnik zlitja in ravnovesja ter petja z zavzetostjo, vedno brez not.

Večerni spored se je zaključil z dvema skladbama. Prvo je napisal eden od članov zbora Owain Park, z besedilom nekdanjega canterburyjskega nadškofa Rowana Williamsa. Sledil ji je Nunc Dimittis Herberta Howellsa, najbolj znanega po svoji anglikanski glasbi, ki se je začel z zborom, ki poje »Lord, now lettest thou thy servant depart in peace. …« A občinstvo tega ni pustilo brez še ene točke in zbor je ugodil s prehodom v nekaj povsem drugačnega od globoko duhovnega koncerta, ki ga je pravkar predstavil. Zaključil je z lahkotno ponudbo skladbe Duka Ellingtona It Don't Mean A Thing.