Trinity gre v Hollywood

Mi Američani pogosto težko dojamemo pojem državne cerkve. Medtem ko naši someščani razpravljajo o molitvi v šolah, križih v javnih parkih in bonih za verske šole, je uradna državna podpora cerkvi v drugih deželah še vedno običajna in sestavni del državnega izobraževanja. To je še posebej očitno na slavnih britanskih univerzah Oxford in Cambridge.

Ameriški kolidži ansamble običajno razumejo kot izbirno ali obšolsko dejavnost; zborovski pevci so tu izvajalci. Nasprotno pa britanski zbori v svoji znameniti oxbridški obliki služijo kot kakovostni cerkveni zbori šolskih kapel. Pojejo od štiri do sedem (ali več) bogoslužij na teden, a le redko prirejajo koncerte, razen na turnejah. Čas, ki ga člani zbora (imenovani »Choral Scholars«) namenijo svojemu kolidžu, velja za služenje univerzi in cerkvi, štipendisti pa so nagrajeni s finančno in stanovanjsko pomočjo, poukom in izobraževalnimi možnostmi turneje.

Zbor Trinity je med britanskimi kolidžskimi in stolnimi zbori edinstven, saj je eden redkih mešanih zborov, ki ohranja ugled, enakovreden ugledu moških in dečkovskih zborov, kakršna sta zbora kolidžev King's in St. John's malo više po cesti. Kapela Trinity Collegea je znan, akustično odličen dragulj tudorske arhitekture, kjer je Trinity College do 1890-ih let vzdrževal šolo za zborovske dečke. Sedanji mešani zbor je kolidž ustanovil leta 1982, ko je šola začela sprejemati ženske.

Ni torej presenetljivo, da je sprejem v zbor Trinity še posebej prestižen za ženske. Sopranska sekcija je popolna; da, popolna – pridevnik, ki ga glasbeni kritik le redko izusti. Letošnji sopranski letnik poje s popolno jasnostjo, zlitostjo, intonacijo in toplino. Druge sekcije so sopranom, ki so žal težili k preglasnosti, običajno nudile močno oporo, celotni zbor pa je dosegel prvovrstno intonacijo in zlitost, zelo impresivne fortejske odlomke in manj impresivno tiho petje.

Zborovodja Stephen Layton je na dirigentskem odru deloval sproščeno in zadržano ter je že tako močne glasove zbora obilno podpiral. Njegove tekoče in vabljive kretnje so pevce spodbujale k svobodnemu in udobnemu petju. Zbor je imel povsem pod nadzorom s svojo minimalno in samozavestno prisotnostjo in nikoli ni nakazal, da pevci ne delajo dovolj trdo, kar lahko pevce nehote spravi s tira.

Dovršen in vsestranski repertoar

Zbor je večer odprl s tremi spominsko izvedenimi deli Johna Taverneja, Arva Pärta in kralja Henrika VIII. (nič manj), s čimer je izkazal svojo vsestranskost pri petju tako na koncertu kot v kapeli. To je poudarila razigrana izvedba Henrikove posvetne skladbe Pastime in Good Company. Angleški kapelski zbori na teden predelajo veliko glasbe, zato je nekaj le-te slabo vadene, vendar je bilo očitno, da je zbor svoj turnejski repertoar še posebej izpilil. Dodatno delo za učenje zgodovinske izgovorjave, na primer tudorske izgovorjave kraljevih lastnih besed, se mi je zdelo zelo zanimivo.

Sledila so dela za dvojni zbor C. V. Stanforda, J. S. Bacha in Felixa Mendelssohna. Cerkev sv. Pavla je po velikosti podobna kapeli Trinity in sam bi raje videl, da bi se razdeljeni zbor postavil na različna mesta v prostoru, saj tako običajno pojejo kapelski zbori. Zbor Trinity je v nemških delih zvenel nekoliko britansko, a pozornosti do podrobnosti je bilo vseeno obilo.

Zbor pa je v naslednjem delu, Hear My Prayer, O Lord Henryja Purcella, enega najboljših zborovskih del vseh časov, vedel, o čem poje. Iz preprostega začetka se delo stopnjuje in stopnjuje skozi ponavljajoče se besedilo »hear my prayer« ter postaja vse bolj mučno in obupano.

Prvi del so zaključili z uglasbitvijo besedila Nunc dimittis Gustava Holsta – ena najprimernejših in najznačilnejših skladb cambriške večernice (Evensong) ter glasbeno srce kapelskega zbora Trinity.

Petje v ugajanje

Škoda, da so težave z orglami v zadnjem trenutku (bile so v obnovi) prisilile k odpovedi Elgarjeve mega-antheme Great Is the Lord. Tako je drugi del koncerta pripadel nizu skladb za všečnost občinstvu. Spirituali so eden od resničnih ameriških darov glasbenemu repertoarju zborov po vsem svetu. Zbor Trinity je niz jazzovskih zborovskih priredb spiritualov odprl z močno in energično uglasbitvijo Way Over in Beulah-lan' domačega zvezdnika Josepha Jenningsa. Na splošno nimam težav s tem, da zbori prilagajajo glasbo drugih kultur. Navsezadnje je dobra melodija dobra melodija. A mi Američani smo bolj občutljivi za rasna in kulturna vprašanja. Bi lahko izgovorjava besedila, kot je »We gonna have a good time«, v izvedbi povsem belega zbora zvenela kot glasbeni blackface? Naj zbor spremeni »goin'« v »going« ali »want to« v »wonna«?

Koncert se je zaključil z modnimi deli Američanov Erica Whitacra in (kot dodatek) Mortena Lauridsena. Whitacrova preprosta, lepa glasba zveni kot Singers Unlimited brez jazza – gosta, konsonančna »clusterska« akordna veriga za verigo ob new-age besedilu, ki doseže vrhunec proti koncu. Takšna dela v resnici nosi barva zborovskega tona in ne glasba ali poezija. Čeprav je Whitacrov Sleep sanjal o skakanju po travniku za lovljenjem metuljev, bi bil lahko prav tako telefonski imenik; občinstvo bi vseeno osvojil, in osvojil ga je.

Od sredine 1990-ih je Lauridsen postal zborovski Vivaldi: isto skladbo komponira dvajsetkrat in še kaj. Ta izpeljana dela imajo vsa enake tempe in harmonije – zlasti en edinstven akord. Če občinstvo dela še nikoli ni slišalo, je ta glasba najbolj učinkovita in izvirna; vendar zobna vila ne pušča četrtakov za vedno. Tokrat je bila Lauridsenova skladba Sure on This Shining Night. Po večeru brezhibne intonacije je bilo poslušanje klavirja v enakomerno temperiranem uglasitvenem sistemu napor za moja ušesa. Skladateljeva glasba prejme precej naročil srednjih šol in občutek je bil, da je glasba to, čemur je namenjena.

V zadnjih letih je bilo napisano toliko odlične, a občinstvu všečne zborovske glasbe, da je škoda dajati prednost tako tabloidnemu skladanju. Kljub temu je bil koncert zbora Trinity v Oaklandu (poleg nastopov v San Franciscu in na polotoku Peninsula) eden najboljših zborovskih koncertov v zalivu Bay Area v tem letu.

Thomas Busse