Bruckner: Mass in E minor & Motets

O zboru Polyphony sem imel doslej samo dobre besede, ko je šlo za dela Rutterja, Whitacra in morda še kakšnih drugih. Vseeno pa nisem bil pripravljen na odličnost tega programa. Bruckner je seveda veličastno simfoničen, tudi kadar ne piše simfonij; njegovi moteti in maše niso nobena izjema. Polyphony je, kot veste, mešani britanski komorni zbor z naglasom tako na »britanskem« (predvsem jasnost; svetel, bel sopranski ton) kot na »komornem« (ves čas intimen po obsegu). Kako se te lastnosti ujemajo z nekaterimi najobsežnejšimi stavki sakralnega zborovskega repertoarja? Odgovor je: zelo dobro. Glasbeno znanje je tako izpopolnjeno, tako natančno, da se je nemogoče ne pustiti odnesti temu, kar pevci počnejo.

Sanctus iz maše je razpredel kot Thomas Tallis iz 19. stoletja, angleški pevski slog pa deluje kot katalizator uspeha dirigentovega pristopa. Mojo pozornost zares pritegne spekter vokalnih barv, ki jih ti pevci ustvarijo v območju pianissima. Redko slišite gradacije tišine, tako polne izraznih možnosti. Tisti med nami, ki smo skozi leta zapeli svoj delež »Virga Jesse« in »Os Iusti«, se bomo čudili, kaj ti pevci dosežejo v teh znanih motetih.

Si lahko predstavljam temnejši, masivnejši zborovski zvok na nekaterih mestih? Da. Ali lahko zvenenja postanejo nekoliko kovinska, ko ženske dosežejo stratosfero? Da, spet. Vendar se ne bi hotel ločiti od teh posnetkov. Jochumov celoten opus Brucknerjeve zborovske glasbe je še vedno veljavna valuta, toda izvedbe maestra Laytona navdihujejo dušo, tudi ko nam trgajo srce z intenzivno lepoto.