Britten: Sacred and Profane

Skoraj edina kritika, ki jo imam glede tega izvrstnega programa, je, da Polyphony v Sacred and Profane, Brittnovem poznem ciklu uglasbitev zgodnjih angleških pesmi, uporablja tisto vrsto preučene »avtentične« izgovorjave, ki jo povezujemo z najbolj učenimi specialisti za staro glasbo. Pa vendar se je Britten na različnih točkah svoje kariere obračal k povsem drugačnim zvokom in skladnji tujih jezikov kot vzpodbudi za svojo iznajdljivost, njegovo rabo srednje angleščine pa bi lahko imeli za zadnji od teh izletov. Vsekakor pa Polyphonyjeva pripravljenost peti s polnim tonom in njihova zelo natančna intonacija, dve od njihovih najbolj občudovanja vrednih lastnosti, poudarjata izjemen razpon zborovske barve in podobja dela, morda pa zvok jezika to še okrepi.

Tu in povsod Polyphonyjev lastni zvok, ki je za komorni zbor zelo poln in izjemno dobro uravnotežen, posnetek najlepše prenaša. Posnet je bil v Temple Church v Londonu, ki ponuja tako prijeten odmev kot možnost, da drugo skupino pevcev, ki v latinščini odgovarja na angleško molitev v Hymn to the Virgin, postavijo nekoliko vstran: izjemno učinkovito. Posnetek tudi ni preblizu: pevci so, tako rekoč, na koncertnem odru. Njihova teža tona, kjer je potrebna, daje veliko svečanosti redko slišanemu Chorale after an Old French Carol, imajo pa tudi gibko lahkotnost dotika za zelo svežo izvedbo plesov iz Gloriane. Za mnoge poslušalce bo pravo odkritje A.M.D.G., sedem uglasbitev Gerarda Manleyja Hopkinsa, ki jih je Britten nerazložljivo umaknil. Tako kot Sacred and Profane so polne zelo domiselnih zborovskih učinkov (izjemno bogate, zapletene harmonije v št. 1, drzno gola preprostost drugje), za katere so Polyphonyjeve izjemne lastnosti idealno primerne; nobenega od teh pomembnih ciklov nisem slišal bolje zapetega.

Michael Oliver