Britten: Sacred and Profane

AMDG pevcem predstavlja prav tako zastrašujoč izziv kot katera koli Brittnova skladba za nespremljani zbor. Pravzaprav se to včasih navaja kot razlog, zakaj Britten, ki ga je leta 1939 napisal za strokovno skupino in uvidel, da so možnosti za pogosto izvajanje majhne, dela nikoli ni pripravil za objavo. Škoda, da ni mogel slišati Polyphony Stephena Laytona! Še bolj kot Finzi Singers, njihovi predhodniki na posnetkih, so si delo tako prevzeli, da imajo občutek zanj jasno v glavi in lahko uglasbitev besedila naredijo sveže in spontano. ‘God’s Grandeur’ (allegro con fuoco) ima ogenj: Finzi Singers se v primerjavi z njimi zdijo skoraj previdni. V ‘The Soldier’ Polyphony ujamejo zamah triol in pikiranih not z več poguma in iz besed naredijo več. Nato s tempom, nekoliko počasnejšim od Finzijev, izpostavijo nežno lirično kvaliteto (soprani in tenorji v oktavah) v ‘Prayer II’ in odločneje zajamejo oznake con moto, Vivace in Avanti! v ‘O Deus, ego amo te’.
V Five Flower Songs imajo Polyphony rahlo prednost (vse te razlike so ‘rahle’ v običajnih stopnjah primerjave, ker so vse izvedbe izjemno visoke ravni) pred The Sixteen (Collins, 8/92 – nla), ker je njihov ton precej mlajši in ker jim njihovo število (ali morda zvok posnetka) omogoča, da posredujejo več občutka intimnosti ob mizi. V Choral Dances iz ‘Gloriane’ bi utegnili biti The Sixteen zaradi različice, ki jo uporabljajo, s solističnim tenorjem in harfo, primernejši. Pri neposredni zborovski različici Polyphony izboljšajo izvedbo Finzi Singers z ostrejšimi ritmi in jasnejšo akustiko. Eterični in redko slišani Chorale after an old French Carol ima v primerjavi z edino drugo razpoložljivo posneto različico pod Hickoxom večji delež nebeške svetlobe (in lahkotnosti); Sacred and Profane, tako kot AMDG delo za virtuoze, pa je podan z čudovito samozavestjo in domišljijo.
Osebno bi se rad vrnil k opazkam o AMDG iz svoje prvotne recenzije plošče Finzi Singers: ‘Zahteva pozornost in pridobi občudovanje, za katero ne vidim povsem, da bi zraslo v naklonjenost.’ No, zraslo je. Teh sedem uglasbitev Hopkinsovih pesmi, ki jih je skladatelj tako odvračajoče odložil, se zdaj zdi skoraj neločljivih od njihovega nenehno gibajočega se besedila.

John Steane