Britten: Sacred and Profane

Ta plošča, ki vsebuje glavnino Brittnovega repertoarja za mešane glasove a cappella (Hymn to St Cecilia je edina pomembna izpustitev), bi težko bila boljša predstavitev virtuoznosti zbora Polyphony in vse bolj samozavestnih talentov Stephena Laytona. Vse kaže, da je ta glasba še posebej dobro »vpeta v petje«: fraziranje, naj bo hitro, ratatatajoče ali sproščeno, nosi tak občutek pravilnosti in soglasja ter vedno natančno ve, kam gre; barve samoglasnikov so vse prej kot nevabljive; in najbolj opazno od vsega je, da sta zlitost in ravnovesje glasov izjemna.

Odličen posneti zvok iz zračnih prostorov londonske Temple Church izvleče vso korist, ne da bi kdaj postal pretirano razpotegnjen. Dela zajemajo obdobje okoli 45 let Brittnovega življenja, od vedno priljubljene otroške A Hymn to the Virgin do pogosto peklensko zahtevne Sacred and Profane, ki temelji na tej intrigantni mešanici osmih srednjeveških lirskih pesmi. »Choral Dances« iz opere Gloriana, ki spominjajo na proslave ob kronanju kraljice Elizabete II., so odpete očarljivo. A po mojem mnenju tu ni nič boljšega od izvedbe AMDG, kjer Polyphony poeziji Gerarda Manleyja Hopkinsa nameni vso strastno predanost, ki jo ta zahteva.

Andrew Green