Britten: Christ's Nativity

Christ's Nativity, prej znan kot The King's Birthday, božična suita v petih stavkih, tu doživi svojo prvo posneto izvedbo. Dve točki („New Prince, new pomp“ in „Sweet was the song the Virgin sang“) je skladatelj predelal in ju vključil v festivala v Aldeburghu leta 1955 oziroma 1966, a celotno delo, ki izvira iz leta 1931, je ostalo neslišano 60 let. Ena od manjših čudes mladega Brittna je bila njegova sposobnost, da je prišel do besedil, ki so bila hkrati sveža v svoji starodavnosti in primerna za njegove namene. „Preparations“, iz rokopisa iz Christ Church, je odličen primer. V barvitem jeziku očita krščanstvu, približno v smislu, kako bi vsi skočili in begali naokoli, če bi kralj nenadoma napovedal prihod kot gost na večerji, a vendar smo tako brezbrižni in skopi („all's set at six and seven“) „at the coming of the King of Heaven“. Vse so lepe uglasbitve, verjetno najboljša pa je „New Prince, new pomp“. Ta priredi preprosto pesem mučenca Roberta Southwella, ki je zdaj zlahka dostopna v Oxford Book of Sixteenth-Century Verse - a ta je bila prvič objavljena leta 1932, zato bi moral Britten iskati drugje. Kje je, se tudi sprašujemo, našel Carol of King Cnut, nenavadno pesem C. W. Stubbsa, ki se popolnoma ujema s svojim mestom kot veseli finale.

To mora biti glavni interes te plošče; a dobrodošel je ves program, ki zbira zborovska dela bodisi posebej za božič bodisi na splošno za zahvalo. Kolikor izvedbe in posneti zvok terjajo kritičen komentar, je to v podobnih ozirih kot tisti, ki so ga zahtevali pri nedavni plošči zbora z deli Vaughana Williamsa, „Over hill, over dale“ (Hyperion, 2/96). Dirigent Stephen Layton mora imeti rad počasne tempe; ali pa so ga k njim, v interesu jasnosti, morda spodbudile odmevne akustične razmere. Če primerjamo A Boy is Born v tej izvedbi z različico zbora The Sixteen in premierskim posnetkom pod vodstvom samega Brittna, ugotovimo, da je ta (z izjemo enega stavka) najpočasnejša, Britten pa najhitrejši. Poleg tega se primerjava poraja le iz takojšnjega občutka v uvodnem stavku, da se stvar vleče in da zvok zahteva več neposrednosti in ostrine definicije. Izjema je variacija „Three Kings“, kjer Britten porabi največ časa, Layton pa najmanj, pri čemer pridobi od dodatnega zagona kot od globljih zvočnih perspektiv. Dobro delo samih Holst Singers bogati močan, čist ton dečkovskih sopranov zbora St Paul's, v Canticles pa odlične spremljave Davida Gooda.