Britten: A Ceremony of Carols & St Nicolas

Leta 2013 bo Brittnova stoletnica, zato se pripravite na plaz novih in ponovno izdanih posnetkov v naslednjih 12 mesecih. Saint Nicolas in A Ceremony of Carols ostajata dve izmed najbolj očarljivih, dostopnih del, kar jih je Britten kdaj napisal. Poslušanje uvoda te izvedbe A Ceremony of Carols je sprva nekoliko šok – Stephen Layton namesto običajnega dečkovskega zbora uporablja ženske glasove. Zvok je gladkejši, veliko manj surov. Zanimivo je, da so prvo izvedbo leta 1942 peli ženski glasovi, čeprav je skladatelj za svoj prvi posnetek uporabil otroke, ob opombi, da je »njihovo občasno hrapavost zlahka odtehtala njihova svežina in naivnost«. Laytonovi pevci čudovito projicirajo in njihova čista varnost naredi to Ceremony čudovito, poživljajočo izkušnjo. Zoe Brown in Katherine Watson prevzameta solistični vlogi; njena izvedba Balulalow je vzvišena, ob pomoči navdihnjenega harfnega obligata Sally Pryce.

Prav tako dobra je kantata Saint Nicolas, krstno izvedena leta 1948, ki briljantno povzema Brittnovo sposobnost združevanja, po njegovih besedah, »subtilnosti in preprostosti« v delu, napisanem za amaterje, ki ga izvajajo skupaj s profesionalci. Spremembe razpoloženja so begajoče, svečanost nenehno popušča muhavosti. Vedno deluje. Trenutek, ko se odrasli Nicolas (lepo ga poje tenorist Allan Clayton) v The Birth of Nicolas nenadoma razkrije, bo pri skeptičnih poslušalcih izzval kurjo polt veselja. Vedno sem blizu solzam, ko sredi zadnjega stavka vstopi hvalnica God moves in a mysterious way. Britten je lahko skladatelj, ki ga je zares težko vzljubiti, a to delo je ena tistih priložnosti, ko vse deluje veličastno. Hyperionov odmevni, sočni zvok je veličasten, prav tako naslovnica z duhovitim vitražnim oknom Johna Piperja

Ocenil Graham Rickson
The Arts Desk