Briggs: Mass for Notre Dame

Za to je samo ena beseda. Veličastno.

Začnimo s posnetkom. Katedrala v Gloucestru je izredno razumna izbira prizorišča, saj je njena radodarna akustika veliko primernejša za glasbo takšnega obsega kot domače okolje zbora v Cambridgeu, orgle pa tako rekoč intimno pozna David Briggs, ki očitno uživa v njihovih očitnih lepotah. Hyperionovi tonski mojstri so glasbo lepo postavili v središče odra, vendar tako, da je razkošna akustika, primerno ukročena in zadržana, vseskozi v samem srcu dogajanja. Tu je čudovita uglasbitev Ubi caritas brez spremljave (zanimivo, da se Durufléju uspe izogniti vse do „Amen“), ki se zdi, da lebdi po katedrali kakor dim kadila, ki ujame svetlobo, lijočo skozi okna, medtem ko imajo silovite orglarske improvizacije – zlasti tista, ki jo sproži Te Deum – večinoma neke vrste mahnjeno zadihanost, ki bi bila v neposrednejšem zvočnem okolju klavstrofobična, tu pa se razkrije prostorno, a tudi z občutno jasnostjo podrobnosti (brbotajoči orglarski uvod v „Benedictus“ mikrofoni čudovito ujamejo).

Enako veličastno je zborovsko petje. Pokojni George Guest je rad dejal, da bi vsak zbor zvenel dobro v akustiki King's Collega v Cambridgeu, a da mora biti zbor zelo dober, če hoče dobro zveneti v manj naklonjeni (sam je trpel zaradi precej manj prijazne akustike malo naprej, v St John'su). To je znova in znova dokazal, ko je zbor St John's odhajal na turneje, kakor to počne tudi današnji zbor Trinity College, vendar se mi zdi, da je treba biti res zelo poseben zbor, da ne ustvariš le lepega zvoka, ampak ohraniš popolno glasbeno celovitost tudi zunaj domačega okolja in v tako razkošnem zvočnem prostoru, kot je katedrala v Gloucestru. Iz svoje impresivne zgodovine odličnih posnetkov vemo, da je Zbor Trinity College glasbeno med najboljšimi, a tu ustvarja resnično veličasten zvok. Stephen Layton je pevce navdihnil do vrhov veličastnosti; uživa v Briggsovi nagnjenosti k bogatim, razkošnim harmonijam in očarljivim melodičnim linijam, hkrati pa preseže zgolj učinek in razkrije pristno glasbeno intenzivnost za temi izpiljenimi deli.

Potem je tu veličastna glasba. Odkar sem ga prvič slišal v živo, v času njegovega delovanja v Truru, me očarajo Briggsovi izjemni darovi improvizatorja. Res je, da imajo njegove improvizacije tako prepričljivo francoski naglas, da se človek vpraša, ali še zna govoriti angleško, a to ni zgolj pastiš Messiaena ali psevdo-Duruflé (čeprav bodo nekateri, prepričan sem, improvizirani Sortie zamenjali za Duruflévo lastno Toccato), temveč glasbeni glas z resnično individualnostjo. Morda črpa več iz Pariza zgodnjega dvajsetega stoletja kot od kjer koli drugje, vendar je samosvoja osebnost. Njegove improvizacije so tu briljantne – nima smisla trditi drugače – a pomembnejša so njegova zapisana zborovska dela. Glasbeni glas, ki ga slišimo v improvizacijah, je zagotovo prisoten tudi v zborovski glasbi, a je tako izpiljen in idiomatsko napisan, da spoznamo, da Briggs kot skladatelj ni zgolj zapisovalec navdihnjenih zamisli, temveč človek z dobro izbrušenim darom za ustvarjanje prave glasbe.

Nazadnje, a nikakor ne najmanj pomembno, je veličastno igranje samega Briggsa. Ne glede na to, ali skače po orglah s športno spretnostjo strelca golov na svetovnem prvenstvu ali se zvija v intenzivni introspekciji (kakor poškodovan vezist, a z večjim prepričanjem), ima občutek, da natanko ve, kaj počne, in ustvarja dramatične in močne učinke z bleščečo virtuoznostjo ter popolnim nadzorom nad instrumentom.

Kot rečeno, za to je samo ena beseda. Veličastno.

Marc Rochester