Briggs: Hail, gladdening Light & other works

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Gramophone (Malcolm Riley).

»Julija 2022 je Chapel Choir of Trinity College Cambridge odpotoval v Pariz, da bi v cerkvi Saint-Eustache posnel zgoščenko s skladateljem in organistom Davidom Briggsom. Ta plošča sledi prejšnji izdaji (8/10), katere glavno delo je bila Briggsova Mass for Notre-Dame.

Jubilate Deo je iskriv uvod, poln energije, nad lesketajočim se orgelskim delom. Sledi mu prva od četverice orgelskih improvizacij Briggsa, zasnovanih tako, da subtilno modulirajo (tonalno in čustveno) med zborovskimi točkami.

Set me as a seal je prva od treh tu predstavljenih skladb, ki se lotevajo klasičnih angleških sakralnih besedil. Čeprav ta nova različica ne bo nujno izpodrinila Waltonove večnozelene uglasbitve iz leta 1938, je stvar velike lepote. God be in my head je opazna po svoji tajoči sladkosti in preprostosti - Rutter sreča Duruflé, če hočete.

Hail, gladdening light posnema načrt dvojnega SATB a cappella Charlesa Wooda, akustika Saint-Eustache pa antifonski učinek močno okrepi. Ubi caritas et amor je bila napisana za Briggsovo poroko leta 2004 in ponuja eterični pogled v raj.

Večernice Trinity College Fauxbourdon obujajo mnogo starejšo tradicijo, v kateri se koralne linije izmenjujejo z vse bolj okrašeno (in v Briggsovem primeru harmonsko bujno) polifonijo. Florian Störtz, ki je naredil tako globok vtis na nedavni plošči Trinity Collegea 'Anthems, Vol 1' (10/23), intonira s svojim običajno veličastnim glasom.

Briggsove improvizacije vedno prenesejo ponavljajoče poslušanje. Dve od teh na tej plošči imata melodični incipit, ki le namigne na »I'm getting married in the morning« iz My Fair Lady. Intermezzo (skladba 5) je izrazito ptičji, medtem ko je Cantabile, ki sledi St David's Te Deum, slastno bluesovski. Sam Te Deum je najobsežnejše tu izvedeno delo in v marsičem najboljše, saj je enako koherentno in bujno.

Ta album je mogoče okušati na toliko ravneh: kot mojstrski tečaj orgelske improvizacije ali zaradi sijaja zborovskih pevcev Stephena Laytona in redke priložnosti, da se naužijemo čudeža angleškega zbora v vrhunski formi, potopljenega v prostranost Saint-Eustache. Ne smemo spregledati niti orgelskih štipendistov Trinityja, Jonathana Leeja in Harrisona Colea, ki izkazujeta svoje popolno obvladovanje 101 registra in petih manualov mogočih orgel Van den Heuvel iz leta 1989.«