Birthday Concert for Sir John Tavener: Holst Singers and Temple Choir

Tavenerjevi brezčasni zakladi se dotikajo eteričega

Kakor večina cerkva, le še bolj, je Temple Church po naravi teatralna. Lani je sedemurni The Veil of the Temple Johna Tavenerja ta lastnost v celoti izkoristil in dejanje poslušanja preoblikoval v skupnostni ritual, ki se mu je celo ta poganski poslušalec komaj uprl.

Od Tavenerja ne bi mogli pričakovati, da napiše še eno celonočno bdenje, a ta koncert ob skladateljevi 60-letnici se je začel s tremi kratkimi odlomki iz The Veil.

A čeprav sta sopranistka Patricia Rozario in anonimni igralec na duduk (armensko trstno glasbilo), ki jo je spremljal, dosegla pravo mešanico zemeljskega in eteričega, je kumulativni učinek neizogibno izpadel.

Paradoksalno postanejo kratki izbruhi Tavenerja zlahka ponavljajoči, medtem ko dolga pot rodi transu podobno brezčasnost, ki jo išče.

Po drugi strani pa je bilo, ker dirigent Stephen Layton med deli ni dopustil časa za aplavz, zaradi skoraj neprekinjene počasnosti Tavenerjevih tempov mogoče začutiti, da dejansko poslušamo eno samo skladbo in ne zbirke največjih uspešnic, v kateri malo del traja več kot pet minut.

Vrhunci, če to ni preveč trdna beseda za glasbo tako obdajajoče vedrine, so vključevali dva stavka iz The Protecting Veil, Tavenerjeve ekstatične žalostinke za violončelo (Natalie Clein) in godala (London Sinfonietta); ter Song for Athene, ki je zaslovela, ko so jo izvedli na pogrebu princese Diane, in tu ni nič manj ganljiva.

Layton to glasbo očitno ljubi in to ljubezen je prenesel na svoje izvajalce. Dečki iz Choir of the Temple Church so bili tako neustavljivi, kot bi morali biti nespremenjeni glasovi, a pogosto niso; basi zbora Holst Singers pa so dosegli tisto resonančno brnenje, ki steče skozi celo telo poslušalca.

To je ključ Tavenerjevega uspeha: njegova glasba se poslušalca dotakne bolj čutno kot razumsko. To je morda omejujoče, a tudi izjemno močno.

Nick Kimberley