
The Evening Standard, 2007Kritika koncerta
BBC Proms: Polyphony
Zlitje glasov je skrivnost odličnega zborovskega petja. Fini komorni zbor Stephena Laytona, Polyphony, je to neulovljivo umetnost obvladal do popolnosti, kar se je obilo pokazalo na opoldanskem koncertu Promsov v dvorani Cadogan Hall, na sporedu uglasbitev Shakespeara, Blaka in Audna.
Z malo vibrata ali brez njega skupina izčara gladek, brezmadežen timbre, kot bi bil alabaster, pretvorjen v zvok. Pevci so ročno izbrani, da ustvarijo zvočno piramido, z lahkimi, visokimi glasovi – obogatenimi, kolikor je bilo mogoče presoditi, s tremi moškimi altisti – ki počivajo na trdni podlagi basov. Tako skrbno strukturiranje timbra še zdaleč ne stisne, ampak omogoča redko jasnost in odmevnost.
To je bilo učinkovito v Vaughan Williamsovih uglasbitvah, zlasti v The cloud capp'd towers in Come away, death. Tri različice Full fathom five so bile fascinantna osrednja točka, med njimi ena Jaaka Mäntyjärvija (r. 1963), katere nizko „dingdong-bell“ zveni, kot da prihaja iz potopljene katedrale. Za dodatek nam je Polyphony zapel Sleep Erica Whitacra (r. 1970), ameriškega skladatelja, ki je zunaj zborovskih krogov malo znan, a ga imajo radi tisti, ki pojejo.
Fiona Maddocks
Koncert: Polyphony - London, 30. julija 2007