BBC Proms 2011

Glasbeni spomeniki imajo mnogo oblik, kot je elegantno pokazal nedeljski večerni Prom. Koncert, posvečen Richardu Hickoxu, čigar nenadna smrt leta 2008 je angleški glasbi vzela enega njenih najbolj prepričljivih zagovornikov, je odražal dirigentovo zapuščino in okus, hkrati pa raziskoval širše vprašanje, kako kulturno pričamo, bodisi o življenju, smrti ali – v primeru prve svetovne vojne – o tragediji, ki je opredelila obdobje.

Variations on a Theme of Frank Bridge Benjamina Brittna, ki jih je skladatelj Frank Bridge opisal kot »eno redkih lepih stvari, ki so se mi kdaj zgodile«, prikazujejo mlajšega skladatelja, ki z glasbo izkazuje poklon svojemu učitelju in mentorju, čigar uspeh bo tako dramatično presegel, a čigar vpliva ne bo nikoli prerasel. Medtem ko prikazujejo celoten razpon njegovih tehničnih sposobnosti (z zvitim humorjem vključujejo mnogo več Bridgeovih citatov kot samo glavno temo), Variacijam manjka samozadovoljnost, ki barva mnoga Brittnova najzgodnejša dela.

V izvedbi City of London Sinfonia, ansambla, ki ga je ustanovil sam Hickox, so bile dramatične skrajnosti dela živo naslikane. Pod vodstvom Stephena Laytona se je nasilnost vmesnih vložkov nizkih godal v »Funeral March« spopadala z olepševalno liriko violin, medtem ko je imel »Wiener Walzer« vso zlovešče prefinjenost plesne dvorane, kot jo opisuje Isherwood.

Makabrni odmevi tega zadnjega stavka so vztrajali do svetovne krstne izvedbe No Man's Land Colina Matthewsa, ki je sledila – delo, ki ga je prvotno naročil Hickox. Ta 20-minutni oratorij, spomenik skladateljevemu dedku, padlemu pri Sommi, uprizarja dialog med duhovoma dveh mrtvih vojakov, katerih trupli visita na bodeči žici nikogaršnje zemlje.

Z združevanjem živih orkestrskih tekstur (vključno z neuglašenim pokončnim klavirjem »take vrste, ki bi lahko našel pot do zahodne fronte«) s posnetimi vojaškimi koračnicami in popularnimi pesmimi tistega časa Matthewsova glasba zrcali razdrobljeno mešanico podob, »spominov in koščkov pesmi in vlaken rim«, ki sestavljajo pesem Christopherja Reida.

Čeprav je rezultat zvočno izrazit, ravno ta lastnost tvega omejitev konceptualnega obsega dela. Slušno se zataknemo na bodeči žici dobesednega in nikoli ne smemo tavati tako prosto po čustvih in vprašanjih kot besedilo kapitana Gifforda (odpeto s patricijsko liriko s strani Iana Bostridgea). Ker se sence Brittnovega War Requiem prehitevajo pred Reidovimi duhovnimi podobami, je potrebno več kot teksturna inovacija, če No Man's Land noče ostati postskriptum k temu velikemu delu. Morda je drugi govorec skladbe, Cockneyjev narednik Slack Rodericka Williamsa, tisti, ki se izluščuje najbolj ganljivo, nasilni optimizem njegovih kabaretnih balad pa je zameglen z ciničnim skomigovanjem orkestracije – skrivajoča se godalna pedalna nota, temen akord v nizkih lesenih pihalih.

Napetost vzbujajoč spomin na to, zakaj se je Layton uveljavil kot eden najboljših zborovskih dirigentov na svetu, je bil Mozartov Requiem, ki je sledil in je osebne spomenike prvega dela preoblikoval v velikodušno in nujno oporoko vsemu človeštvu.

Čeprav je Polyphony (zlasti njegovi moški) sposoben resnično jeznega grmenja, smo začeli z raziskovalno krhkostjo – glasbeno prošnjo (in to negotovo) namesto bolj tradicionalnega ukaza »Grant them eternal rest, O Lord«. Ta ranljivost je kot okvir operni drami »Dies Irae« dala svež poudarek, osvetljen z bliskovitimi soglasniki, ki jih je zbor metal v občinstvo. Le solistični kvartet se je občasno zatikal, neuravnovešen zaradi Bostridgea, čigar glas, čeprav izrazen, se je zdel iz drugega ansambla, brez polnejšega vibrata njegovih kolegov, in je posebej nerodno sedel v duetih s sopranistko Emmo Bell.

Poklon; epitaf; spomenik: to je bil koncert redke intelektualnosti, program, katerega glasbeni doseg je presegel njegov zamah z znatnim in ganljivim učinkom. Medtem ko je angleško glasbeno ustvarjanje zaradi izgube Hickoxa veliko revnejše, bo njegova zapuščina še dolgo ostala v rokah takšnih kolegov, sodelavcev in institucij.

Reviewed by Alexandra Coghlan
The New Statesman

See concert details