BBC Proms 2011

City of London Sinfonia, ki jo je ustanovil pokojni Richard Hickox, letos dosega 40. obletnico. Eden od slavnostnih projektov, ki jih je sprožil Hickox, ki je nenadoma umrl leta 2008, je bilo novo delo Colina Matthewsa. Na koncu je bilo na Stephenu Laytonu, njegovem nasledniku kot umetniškem vodji orkestra, da je skladbo uresničil na tem Promsu.

No Man’s Land je spomenik izgubam prve svetovne vojne, katere žrtev je bil Matthewsov dedek. Uglasbuje pesniško zaporedje Christopherja Reida, v katerem se dva okostnjaka, viseča na žici med nasprotnima si vojskama, pogovarjata in razmišljata o svojih izkušnjah. Eden je častnik, stotnik Slack, ki ga je z aristokratsko samozavestjo zapel tenorist Ian Bostridge; baritonist Roderick Williams je prevzel bolj preprosto vlogo narednika Gifforda.

Reid iz te situacije ustvari premišljujočo, temno humorno in občasno šokantno mini dramo, a rezultat deluje zadržano in se hkrati dobro uglasbi. Matthews je ustvaril presenetljivo atmosfersko partituro, ki se redno naslanja na idiome (in včasih tudi na prave posnetke) koračnic in sentimentalnih pesmi tistega časa, s pristopom, ki spominja na Mahlerjevo rabo podobnega gradiva z enako ironičnim učinkom. Končni vtis je tak, da tema iz Matthewsa potegne nekaj izrazito svojevrstnega v izmenjavanju distanciranega čustvenega opazovanja in sočutja.

Njegov učinek je zasenčil pozitiven vtis, ki ga je ustvarila živahna izvedba Brittnovih Frank Bridge Variations pred njim; čeprav sta čista dramatična sunkovitost Laytonovega zbora Polyphony in zgovoren kvartet solistov - spet Bostridge ter sopranistka Emma Bell, mezzosopranistka Renata Pokupić in baritonist Henk Neven - poskrbela, da je Mozartov Requiem v običajni dokončani različici njegovega glasbenega pomočnika Süssmayra v drugi polovici naredil pravi vtis.

Ocenil George Hall
The Guardian

Glej podrobnosti koncerta