BBC Proms 2011

Richard Hickox je bil tisti, ki je s svojevrstno živahnim telefonskim klicem leta 2008, le tri dni pred svojo prezgodnjo smrtjo, naročil najnovejšo skladbo Colina Matthewsa.

Delo No Man's Land je bilo napisano v njegov spomin, krstno pa ga je izvedel Hickoxov stari orkester, City of London Sinfonia, pod vodstvom Stephena Laytona.

A navdih zanj je bila tudi smrt skladateljevega dedka ob Sommi, ki ga je spodbudila, da je pesnika Christopherja Reida prosil za besedilo na temo prve svetovne vojne. Rezultat prebiva na terenu, znanem iz Brittnovega War Requiem, z dvema vojakoma, kapitanom Giffordom in narednikom Slackom, ki ju občudovanja vredno pojeta Ian Bostridge in Roderick Williams, razmišljata o svojem bednem obstoju v jarkih in o sovražniku, Fritzu, a s črnim humorjem, ki je tuj Wilfredu Owenu.

Za War Requiem prežijo druge podobe: Mahlerjeva, katerega vdore popularne glasbe Matthews odmeva, a tudi Kurta Weilla iz Mahagonnyja z uporabo honky-tonka za spremljavo parodij pivskih pesmi. A Matthews se podaja še dlje na ta, zanj nova tla, z posnetki, vključenimi v njegovo partituro. Zlitje je dosežno subtilno, utišana trobila se neopazno pridružijo. Prav konec uničujoče vključuje izvedbo Edne Thornton pesmi „Oh! we don't want to lose you“, ki poziva hrabre može, naj se prijavijo za kralja in domovino.

Take postmoderne ironije ni v Mozartovem Requiemu: prej neomajno soočenje s smrtjo in posmrtnim življenjem. Layton, ne le dovršen dirigent, temveč tudi eden najboljših zborovskih vzgojiteljev v državi, je poleg močne ekipe solistov, ki jo vodi Emma Bell, pripeljal svojo vokalno skupino Polyphony, ki je z eksplozivnimi soglasniki in natančno ubranostjo ansambla uporabila z vznemirljivim učinkom.

Recenzija: Barry Millington
The Evening Standard

Poglej podrobnosti koncerta