Baroque and Wine: Seattle

Ugledni angleški dirigent Stephen Layton je v petek vodil glasbenike in pevce Seattle Symphony v vrhunskem programu Vivaldija, Bacha, Purcella in Händla.

„Skriti adut“ pri Seattle Symphony so morda prav prireditve „Baroque and Wine“. Polne mednarodnega talenta, a običajno slabo obiskane, se zdi, da je baročni program v dvorani Benaroya Hall nekoliko premalo cenjen - in to je škoda, ko je na odru nekaj tako dobrega.

Morda je težava format koncerta z vinom (občinstvo se pred koncertom vrsti v preddverju po kozarec vina). Morda ima obilen nalitek vina uspavalni učinek na občinstvo in program naredi dobesedno „speče“ (sleeper).

V petek zvečer je ugledni angleški dirigent Stephen Layton vodil manjši orkester, primeren obdobju, iz glasbenikov simfonije v programu nekaterih največjih uspešnic tega obdobja - z dvema visoko cenjenima vokalnima solistoma in zborom Seattle Symphony Chorale. (Ena od solistk, serafska sopranistka Amanda Forsythe, je ta mesec predstavljena na povsem novem posnetku Rossinijeve opere „William Tell“ pri založbi Decca ob zvezdniškem tenoristu Juanu Diegu Florezu.)

Vivaldijeva „Gloria“ sodi med največje uspešnice tega obdobja; Bachova kantata „Jauchzet Gott in allen Landen“ je znana paradna skladba za sopran in trobento.

Obe orkestrski deli na programu, Brittnova transkripcija Purcellove „Chaconne“ in Händlov Concerto Grosso v F-duru, sta pod Laytonovim vodstvom razcvetela; iz godal je izvabil toplo niansirane in skoraj brez vibrata izvedbe. Lepo oblikovane fraze in dinamika so Händla spremenile v posebno veselje.

Izrazita, lahkotna kakovost Forsythejinega neverjetno gibkega glasu je bila najbolj očitna v virtuozni Bachovi kantati, kjer ji je vrstico za razkošno vrstico sledil solistični trobentač orkestra David Gordon (v posebej dobri formi). Klaviaturist programa, gostujoči glasbenik Joseph Adam, je pokazal izjemno vsestranskost, ko je preskakoval med čembalom in orglami.

V Vivaldijevi „Gloria“ se je ansamblu pridružila altistka Deanne Meek, katere bogata tonska globina je nizkim linijam njenih solov prinesla nenavadno lepoto. Z Forsythe sta bili odlični nasprotji ena drugi, obe sta kazali gibko virtuoznost in zelo različno (a dopolnjujočo) kakovost tona.

Zbor, ki ga je pripravil zborovodja Joseph Crnko, je pel z duhom in očitno zavzetostjo. Layton je dirigiral s posebno pozornostjo do dramatične dinamike in s slogovno samozavestjo, zaradi katere ni dvoma, zakaj njegove zbore - znani Polyphony in Holst Singers - uvrščajo med najboljše na svetu.

By Melinda Bargreen

Special to The Seattle Times