Bach: St Matthew Passion

Eden od vrhuncev glasbenega življenja v Aucklandu v zadnjih letih so bili polredni nastopi angleškega dirigenta Stephena Laytona, ki vodi Auckland Philharmonia Orchestra v Bachovih velikih zborovskih mojstrovinah. Prejšnji deli so vključevali razodevajoče izvedbe Maše v h-molu in Janezovega pasijona, letos pa jim je sledil Matejev pasijon, drugi od dveh ohranjenih Bachovih pasijonov in eno največjih del v celotnem zborovskem repertoarju.

Ta izvedba je bila morda še bolj niansirana kot izvedba Janezovega pasijona pred štirimi leti. Laytona sem prej povezoval s hitrostjo in zagonom, in čeprav sta se ti lastnosti še vedno kazali, je bilo čutiti tudi poglabljanje izraza, zlasti v počasnejših ariah.

Silovit vzpon kontrapunkta in harmonske napetosti v uvodnem zboru je bil prav tako vznemirljivo obvladan. Pri tem mu je pomagal Komorni zbor Univerze v Aucklandu, ki ga je strokovno izurila Karen Grylls. Njihova razmeroma majhna velikost in zbrani toni so omogočili ostro razlikovanje linij v tem veličastnem uvodnem delu, soprani v ripienu pa so sijali kot svetniški sij nad celotnim ansamblom. Zagotovili so topel, dobro vključen zvok za pogoste korale in močan občutek zagona za kratke kontrapunktne stavke. V odlomkih, v katerih obsojajo Jezusa, se je našla ustrezna mera zlobe. Na drugi strani so vzkliki „Laßt ihn, haltet, bindet nicht!“, ki prekinejo dvospev soprana in alta v prvem delu, presenetili, ne zaradi kakršne koli nenadne glasnosti, ampak zaradi svoje ostre izgovorjave in ritmične natančnosti.

Solistično petje je v veliki meri doseglo visoko kakovost zborovskih prispevkov. Laurence Williams je študent na Guildhallu v Londonu in član Laytonovega britanskega ansambla Polyphony, tu pa je v vlogi Jezusa pokazal velik potencial. Za tako mladega pevca je ohranjal močan občutek resnobnosti in svojim legato frazam daril bujen ton. Evangelist Gwilym Bowen je bil dosledno intenzivna prisotnost, žalosten in vokalno sproščen tudi v najvišjih odsekih svojega parta. To je bil evangelist, ki je bil v dramo najbolj potopljen, kar sem jih videl, menjaje se med žalostjo in obupom. Nekateri njegovi vokalni gestuši so bili precej drzni, na primer ko je dopustil, da se mu je glas nad črtovjem skoraj zlomil, ko je opisoval Petrovo jokanje. Vendar se je vse zdelo v službi glasbe in ji nikoli ni jemalo.

Sara Macliver ostaja absolutna glasbena zakladnica v tem repertoarju. Kljub rahli tresavosti okoli F na vrhu črtovja je njen srebrni sopran očarljiv po tonu in vedno bolj žari, ko se vzpenja. Arija „Aus Liebe will mein Heiland sterben“ je bila popolna destilacija njene umetnosti, čustvo je bilo otipljivo, ko je poudarila Jezusov vpliv v prejšnjem recitativu. Brezhibni šestnajstinski odlomki v sami ariji so bili prežeti z globoko in nenadomestljivo izgubo nad skopo spremljavo. V „Blute nur“ je bila ustrezno krhka, kar je kontrast močnemu značaju, ki ga je dala Pilatovi ženi v njenem kratkem nastopu. V njunem duetu se je dobro zlila z bolj pikantnimi mezzosopranskimi toni Helen Charlston.

Charlstonova je v odlični seriji arij v drugi polovici lahko prinesla presenetljivo količino glasovne bogatosti. Bila je tudi ustrezno strašljiva v „Erbarme dich“ in pokazala dušo parajoče fraziranje v posebej intenzivnem „Können Tränen“. Nenavaden, nekoliko stisnjen timbre glasu tenorista Hiroshija Amako je v recitativu naredil manjši vtis kot pri njegovih kolegih, a v ariah „Ich will bei meinem Jesu“ in „Geduld“ se je znal hitro gibati po peklenskih šestnajstinkah. Michael Craddock, bolj bariton kot bas, je v svoji nizko ležeči prvi ariji zvenel neraspoloženo, a je bil v drugi polovici veliko trdnejši, z nekaj živimi prispevki v stranskih vlogah Pilata in Petra.

Orkester se je na globoko občuteno vodenje odzval z lastnim zelo izraznim igranjem. Bach pogosto posameznim instrumentom ali skupinam instrumentov dodeli spremljavo pevcev v njihovih ariah, kar je instrumentalistom Auckland Philharmonia dalo obilo priložnosti za blesk. Med številnimi nepozabnimi prispevki je bil solo oboa v „Ich will bei meinem Jesu“, ki je z lepim oblikovanjem okrasne linije precej zasenčil prispevek tenorista. Čelist, ki je spremljal „Komm, süßes Kreuz“, je bil podobno živa prisotnost. Igranje na sodobnih instrumentih je celotni izvedbi dalo nekakšen svetel sijaj, ki se je obnesel v premišljujočih trenutkih, a številnim nenadnim modulacijam ni povsem dal trnovitosti, ki jo idealno zahtevajo. A to je majhna zamera v izvedbi, ki je v celoti naredila pravico Bachovi monumentalni mojstrovini.

4/5 ZVEZDIC

Ocenil Simon Holden