Bach: St John Passion with ENO

Kaj je resnica?

VELIKO vprašanje, ki ga je zgodaj v tednu zastavil Richard Morrison, je, ali so imeli gledalci v Coliseumu v sredo versko doživetje, ne glede na to, ali so se tega zavedali. Težko bi opredelil besedi „versko doživetje“, a brez zadržkov rečem, da so se prisotni zavedali, da se dogaja nekaj nenavadnega. Več kot dva tisoč ljudi, ki so v dolgih, dolgih premorih ob ključnih trenutkih – „Kaj je resnica?“, „Izročil je duha“ – skupno in zadržanega diha molčali, zgovorno priča o tem, česar je komaj mogoče izgovoriti. „Skupno“ je verjetno ključna beseda. Izvajalci in občinstvo so eno. Obledeli edvardijanski sijaj dvorane Coliseuma je del tega: kupola, celo levi – Judovi, domnevamo – so osvetljeni; amaterski zbori se gnetejo v ložah, da pojejo korale, občinstvo pa je povabljeno, da se jim pri treh pridruži. Kot da bi bili v nekakšnem neowagnerjanskem templju Grala. Vsi na odru, tako kot mi, nosijo svoja vsakdanja oblačila, in za spremembo človek verjame, da je tako, kljub navedbi kostumografa (Tom Pye). Reči, da v režiji Deborah Warner ni sledu lažne pobožnosti ali cerkvenosti – „uresničitev“ bi bila boljša beseda –, ne pomeni zanikati ali zmanjševati količnika „verskega doživetja“. Prej ravno to ga ustvarja. Za božjo voljo, to je dobra zgodba in je povedana naravnost, z minimalnimi gledališkimi učinki. Nobene scenografije razen dveh podestov in treh simboličnih križev, kratkih filmskih utrinkov, stotin visečih žarnic – resnično čaroben učinek. Sicer vse temelji na pevcih in izhaja iz njih, zlasti iz zbora; kamor koli pogledate, na kogar koli pogledate, vam je projicirana skupna intenzivnost občutka, ki jo neizogibno projicirate nazaj. Je to gledališko ali versko doživetje? Obe sta neločljivo prepleteni že tri tisoč let. Solisti se pojavljajo iz skupne družbe in uveljavljajo svojo identiteto, včasih postopoma. Sprva je evangelist Marka Padmora, odpet z čudovito lirično lahkotnostjo, skoraj odmaknjen vodja obreda, ki tolaži Simona Petra v podobi Leigha Melrosa po zatajitvi. A seveda je on Janez, učenec, ki ga je Jezus ljubil, in odmaknjenost ne more trajati; po križanju se zruši in ga potolaži sočutni tenorski solist Barryja Banksa. Catherine Wyn-Rogers se razkrije kot Jezusova mati – čisto človeški element je vedno poudarjen. Pilat Davida Kempsterja, velika vloga v tej pripovedi zgodbe, je popoln državni uradnik, mož v obleki, ki popravlja kravato, z rokami, sklenjenimi za hrbtom, sama razumnost. „Pilat je videl, da bi ga lahko izpustil“ – prav res, a to bi bilo preveč truda. Pilat smo mi. Veliko je odvisno od Jezusa, ki ga z največjo zadržanostjo upodablja Paul Whelan, čigar telesna podoba je v kontekstu televizijske serije Neila MacGregorja fascinantna. Izgleda tako, kakor so nas programirali, da sprejmemo Jezusa. Bičanje nakaže z minimalnim gibom na sicer mirnem, natrpanem odru, križanje pa preprosto z dotikom križa – nič več. Dirigiranje Stephena Laytona mešanemu zgodovinsko poučenemu in sodobnemu ansamblu se giblje hitro; nov prevod Neila Jenkinsa se dobro poje; zbor je izjemen. Končna podoba je tako pretresljiva, da je ne bom opisal, in molim, da je ne bo noben drug novinar – kar pojdite in delite to nepopisno doživetje, katerikoli pridevnik že želite postaviti pred njim.

Rodney Miles