Bach: St John Passion with ENO

English National Opera zaživi Bacha v živi dramatiki

Pred bledo rumenim ozadjem se zbor kaže v silhueti, razporejen v vrstah. Na zadnji steni odra je projiciran obraz umirajočega moža. Ko orkester in zbor začneta nemirno uvodno glasbo, se med pevci premika en reflektor. Zadržuje se pri posameznikih, kajti ta uprizoritev Bachovega St John Passion poudarja in vsiljuje vsem vpletenim, tako v občinstvu kot na odru, ponovno presojo njihovega lastnega osebnega odnosa do velike tragedije, ki se odvija sredi njih.

Izvedbe St John Passion so v Londonu ob veliki noči rutina. A ta, v londonskem gledališču Coliseum in ob 250. obletnici skladateljeve smrti, je nenavadna v tem, da jo je kot opero postavila britanska režiserka Deborah Warner.

Nekateri so trdili, da te glasbe, ki je dramatična kot malokatera, ni treba uprizarjati. Puristi bodo užaljeni, drugi pa menijo, da je gledališka postavitev liturgičnega dela neprimerna. Obstaja tudi nevarnost, da se v glasbo vnese teatralnost. Kdo potrebuje, da vidi pevca, kako igra Petrove solze po izdaji Kristusa, ko jih glasba prikazuje tako veličastno, o samem križanju niti ne govorimo?

Warnerjina produkcija te ugovore zmagoslavno razreši. Kakor se Bachova glasba izogiba grobo onomatopejskemu (na primer nakazovanje petelinjega petja z razloženim akordom v kontinuu), tako se Warnerjina režija ukvarja s srcem tega dela in ne s površino. Zbor in solisti nosijo zadržana moderna oblačila: Pilat v poslovni obleki, Marija v lahnih črnih oblačilih. V odsekih s kompleksno dejavnostjo v glasbi je gibanje zbora zmanjšano na minimum. Za nakazovanje križanja se basbariton Paul Whelan -- odličen dramatični pevec z močno odrsko prisotnostjo -- nasloni na enega od treh navpičnih lesenih stebrov. V trenutku Kristusove smrti preprosto odide z odra.

Taka zadržanost povečuje intenzivnost tistih trenutkov partiture, ki se posojajo dramski upodobitvi: tolažba evangelista Petru (ganljiv kameo Leigha Melrosea), na primer, ali Kristusovo soočenje z odličnim Pilatom Davida Kempsterja. In besede evangelista, čigar vloga je zlita z vlogo ljubljenega učenca Janeza, tenorist Mark Padmore podaja z vzorno jasnostjo v angleški različici Neila Jenkinsa.

Padmore poje tako veličastno, kot bi pričakovali od nekoga, ki je vlogo evangelista posnel in jo večkrat izvedel po Evropi. Razodetje pa je tu moč njegovega igranja. Za Padmora je proces vaj operne uprizoritve omogočil, da se preizkusi močan psihološki učinek dela, zlasti ko se poje v angleščini, jeziku občinstva. In petje v operni hiši -- ne v cerkvi -- izkušnjo globoko spremeni. „Ne pridigaš že prepričanim,“ pravi. „V cerkvi ljudje to preveč sprejemajo, na svoj način razumevanja, in ta posebna različica to izziva. Je nekaj, kar bi moralo vznemirjati in begati.“

To zagotovo počne in je veliko trenutkov, ko je občinstvo zanešeno in povsem vpleteno -- na samem koncu, na primer, ko Padmore med sklepnim tolažilnim zborom v naročju drži žrtveno jagnje, njegov obraz pa izraža agonijo osebne žalosti.

Tudi tako spoštljiva produkcija, kot je ta, ki nikoli ne zasenči glasbe z gledališkimi učinki, predstavlja težave za glasbenike. Bachovi zapleteni kontrapunkti so napisani za pevce in instrumentaliste, ki bi bili v njegovi viziji blizu skupaj, medtem ko jih operna narava te postavitve loči. Pravi dirigent Stephen Layton, ki debitira pri English National Opera: „To je izziv, da to sestaviš in da deluje. V mnogih zborih flavte in oboe pletejo med zborom; vsi sodelujejo v kontrapunktu. Če imaš kontrapunkt v orkestru spredaj na odru in nato kontrapunkt v zboru v razdalji, je to očitno zahtevno in to ni bil Bachov namen zborovske dinamike; a to ne pomeni, da ne bi smeli poskusiti. Mislim, da smo dokazali, da deluje.“

Zagotovo deluje. Glasbeno je v izvedbi veliko za uživati. Vabilo občinstvu, naj se pridruži pri nekaterih koralih, ki jih poje zbor, ločen od dogajanja na odru, spodbuja občutek skupnega verskega obreda in odmeva prakso Bachovega časa. In ne glede na vest ali prepričanje v občinstvu verjetno ni veliko takih, ki jih človeška drama, odigrana pred njimi, ne bi globoko ganila.

James Loader