Bach: St John Passion with ENO

Jezus Kristus, operna zvezda

Koncerti Bachovega Janezovega pasijona so znani velikonočni dogodki. Zdaj bo križanje uprizorjeno v English National Opera. Ali bo režiserka Deborah Warner ohranila njegovo sveto srce?

Vsak veliki petek zadnjih pet let (in tudi ta velika noč, ob 250. obletnici smrti J. S. Bacha) Stephen Layton dirigira Bachov Janezov pasijon v cerkvi St John’s, Smith Square v Londonu, z vrhunskim Evangelistom, kot sta Ian Bostridge ali Mark Padmore.

»In vsakič proti koncu dela, okoli 16. ure, je posijalo sonce; večino popoldneva je bilo temno, običajen, mračen veliki petek, in nato nenadoma, puf!« pravi. »Vem, ker mi posije naravnost v oči. In na tej točki moram vedno dirigirati z zaprtimi očmi. Precej neverjetno je, pet let zapored. Imam ta občutek uroka, da bo naša izvedba v letu, ko se to ne zgodi, nekako zgrešila cilj.«

Lani je moralo biti žgoče, saj je Laytonov Janezov pasijon s svojim zborom Polyphony navdušil občinstvo in kritike. Uspeh je rodil priložnost. Nicholas Payne, generalni direktor English National Opera, je Laytona zdaj povabil, naj dirigira uprizoritvi Janezovega pasijona za ENO, ki bo izvedena v angleščini. Padmore, ki dobro pozna baročno opero, poje Evangelista. Deborah Warner, ki je ustvarila vrsto zmag za Opera North v dobi Nicholasa Payna in Paula Daniela (in pred kratkim uprizorila Turn of the Screw za Royal Opera z Bostridgeom in Danielovo ženo Joan Rodgers), debitira v ENO.

Coliseum ni ravno Oberammergau, čeprav obstaja precedens: Jonathan Miller je pred nekaj leti naredil privlačno pol-uprizoritev Matejevega pasijona v cerkvi v Knightsbridgeu. In sama ENO ima neverjetne načrte za uprizoritev Verdijevega Requiema prihodnji december. A kaj lahko pričakujemo? Jesus Christ Superstar? Godspell? Dvomečega Kristusa iz Son of Man Dennisa Potterja? Pasolinijevo strogo marksistično ikono?
Warner, ki razkrije le nekaj namigov, je značilno zadržana. »Pri Shakespearu imaš vedno občutek, da imaš neverjetnega sodelavca in mentorja v samem dramatiku; in enako je pri Bachu. V talilni lonec vržeš le majhno idejo, ta zavre in rodi tisoč drugih.

Kot eno od orodij imamo video in projekcijo diapozitivov; dvignili smo jamo, jo pomaknili čez proscenij, da premostimo razdaljo, in del zbora postavili bolj naprej.«

»V primerjavi z mano,« dodaja, »so pevci vse znali na pamet. Zato sem bila na začetku precej nervozna. A kar me je zadelo naravnost v obraz, je bilo Bachovo razodetje likov. Evangelist, izjemen tip, ta mož, ki izgubi prijatelja. Do konca je tako potrt in razburkan, da komaj lahko poje. V glasbi je ta čudoviti trenutek, ko Kristus skloni glavo in umre, sledi pa altova arija. Do naslednjega recitativa začutiš, da Evangelist, torej sveti Janez, komaj lahko spregovori.«

Layton se strinja. »Evangelist je do konca skoraj uničen. Na odru se mu pridružijo vsi ti ljudje, ki prinašajo cvetje, da ga položijo na Jezusov grob, in majhen otrok mu prinese jagnje, zelo močan simbol pashe. Tam sedijo na odru in pojejo to, kar je v bistvu pogrebni zbor, ki Jezusu pravi: ›Sleep well, and rest in God, who makes an end of all our weeping.‹ Ta ›naš‹ je vključujoč. Še nikoli prej nisem imel te zamisli o zadnjem zboru kot o vpletenosti vsega človeštva. Vsi so potegnjeni noter. To res izpostavi Deborahina uprizoritev.

Janezov pasijon ima že od vsega začetka temen občutek, nekakšno mračnost, nemir, skoraj kot Ples smrti. V violinah je ta valovita tekstura, v lesenih pihalih kromatični konici, basovska linija, ki kot da neprestano zabija žeblje, in izmenjavanje konsonance in disonance. Neverjetno vznemirja, dokler napetosti ne sprosti prvi vstop zbora. Mislim, da ni nobenega drugega Bacha, ki bi bil podoben temu.

To je boljša zgodba kot katera koli opera. Mislim, v operi ne križajo veliko ljudi. Vzemite trenutek, ko Pilat reče: ›Kaj je resnica?‹, ›Was ist Wahrheit?‹ Pri običajni izvedbi zaigraš akord v continuu in trenutek mine. A dejansko lahko narediš vse mogoče drugo, na primer ne zaigraš akorda. Ko Pilat [glavni solist ENO David Kempster] vpraša ›Kaj je resnica?‹, ni niti šepeta in ves prekleti svet se strese. V redu, malo je porednost; puristi se morda ne bodo strinjali, a mislim, da je z uprizoritvijo to mogoče upravičiti.

Tudi Pilat je izjemna, mučena figura. Mislim, da se Bachova luteranska načela zelo močno izrazijo, morda nikjer bolj kot v glasbi, kjer Evangelist pravi, da ›od tega trenutka naprej je skušal Jezusa izpustiti‹. V recitativu smo imeli ves čas bemolne tonalitete, nenadoma pa jih Bach zasuka v E-dur, Cis-dur, kar daje čudovit občutek; ves čas začutiš, da Bach poudarja: ›Ta Pilat tega ni hotel storiti.‹ Uprizoritev to še jasneje izpostavi.

Zbor ima v pasijonu ključno vlogo, bodisi kot Rimljani bodisi kot ljudje, ki se vzvišeno postavijo in skandirajo: ›Imamo sveti zakon‹, ali kot kričanje nekakšnih bliskovitih ›Kreuzige!‹, ›Križaj ga!‹. Zanj je precejšnja sprememba, ko pride od Bizeta ali Verdija noč prej in mora peti glasbo, ki sploh ni operno pisanje, ampak prej instrumentalna glasba, ki jo mora glas peti.

Zagotovo je bolj dramatičen od Matejevega pasijona. Ta ima orkestrsko spremljavo recitativov, medtem ko ima Janezov veliko bolj skromen continuo; in čeprav ima Matejev več nežne ljubezni in premišljevanja, v odsekih, kot je na primer ›Erbarme dich‹, nikoli ni povsem take brutalne strupenosti in množice, ki tuli po krvi, kot v Janezovem. In altova arija (›Es ist vollbracht‹, ›Dopolnjeno je‹) po Kristusovi smrti je izjemen trenutek, ko glasba skoraj nasprotuje besedam. Pravi, da je dopolnjeno, a glasba je nedopolnjena, kolikor se le da. Polna je črnih not, ko pogledaš osvetljen rokopis te arije, pomisliš: ›Zakaj je to storil?‹ Šele v naslednjem delu, ko poje ›Lev iz Jude‹, pride zmagoslavje.«

In tu je sam Jezus, ki ga poje Paul Whelan, ki je pred nekaj leti za WNO naredil precej kristusovsko figuro iz prav tako obsojenega Doktorja iz Myddfaija Maxwella Daviesa. »Kristus je neverjetno zahtevna figura za igranje na odru,« pravi Layton. »Izogibati se moraš kipu, a vloga ima v nemškem načinu petja posebno gravitas, ki jo angleški pevci težko zajamejo. Paul izgleda in zveni odlično.«

Gotovo bi Holman Hunt dal desno roko za takega Whelana, čeprav je bila Deborah Warner sprva manj prepričana: »Paul je bil tako podoben tradicionalni podobi Kristusa, da sem mu ob prvem srečanju hotela odrezati vse dolge lase. A sčasoma je postalo nenavadno vznemirljivo, da ima to vgrajeno kristusovsko podobo. Je precej jezen, borbeni Kristus.

Ena od zadovoljujočih stvari je, da se bodo Paul in drugi lahko z izkušnjo za seboj vrnili k petju dela kot oratorija,« pravi. »Mark je po mojem eden resnično velikih Evangelistov; a ko bo to delo izvajal v prihodnje, ne bo nikoli povsem enako. Dejansko bo sam stal ob vznožju križa.«

Roderick Dunnett