Bach: St John Passion

Delo Deborah Warner v lirskem gledališču deli občinstvo kot delo nobenega drugega režiserja. Izzvala je najostrejše žvižganje, kar ga je Glyndebourne kdaj poznal (Don Giovanni, 1994), in posmehljiv smeh ob višku njenega Fidelia v sodobnih oblačilih v istem gledališču lani. In so tudi taki, ki občudujejo vse, kar naredi - priznam krivdo. Sumim, da so imeli redki, ki so v petek po obnovitvi njene postavitve St John Passion hitro odhiteli iz Coliseuma, grozen večer; večina je ostala in vzklikala. A ali je to predstava, ki bi ji bilo treba vzklikati? Odgovora ne vem. Povem lahko le, da moč postavitve presega element „verske izkušnje“, hkrati pa ga očitno zaobjema. Najbolj pretresena, rdečih oči oseba, ki sem jo videl po predstavi, je bila ateistka in Judinja. Uprizoritev te različice Pasijona razkriva latentni antisemitizem v krščanski veri in dejstvo, da je moja judovska prijateljica to sprejela z mirnostjo, potrjuje, da je tisto, kar je Warner dosegla prek Bacha, večje od vseh nas, od naše vere, predsodkov ali predstav. Občutek skupnosti, ki je tako močno priklican, je v središču uspeha večera: zbor v vsakdanjih oblačilih, vsak med njimi posameznik, osvetlitev dvorane, ki občinstvo združi z njimi, „skupnostni zbor“, ki poje korale iz odrskih lož. To je najbolj človeški, vsakdanji ritual. Kar je akcije, ostaja skoraj abstraktno (Kristus se po križanju vrne na oder). A celotna izvedba diha pekočo dramatiko, v soočenju med Paulom Whelanom, mirno resnim Jezusom, in izrazito razumnim Pilatom Davida Kempsterja, v tolažbi Petra (Leslie John Flanagan) po njegovem trojnem zatajenju, v briljantno zasnovanem vključevanju solistov v tisto akcijo, ki je je tam: Catherine Wyn-Rogers in Barry Banks se vračata, James Rutherford (ki poje zelo izrazno) in Gillian Keith sta novi. Morda močneje kot ob novi postavitvi pred dvema letoma je izraženo potovanje, ki ga mora opraviti Evangelist. Mark Padmore, ki skozi ves čas poje najlepše, začne kot odmaknjeni komentator in pripovedovalec, vendar njegov osebni položaj učenca, ki ga je Jezus ljubil, postopoma prevzame, in do konca je blizu popolnemu zlomu. Osebna žalost ima svoje mesto v skupnostnem ritualu, združitev obeh v zadnjem Warnerinem prijemu, ki ga še vedno ne bom opisal, pa večer zapečati. Ta Pasijon, ki ga je Stephen Layton gnano dirigiral z mešanim sodobnim/zgodovinskim orkestrom, bo prenašan na televiziji na veliki petek.

Rodney Miles