Izvedba St John Passion, ki je razkrila pravi pomen velike noči

Bachov Janezov pasijon je bil v ZDA v zadnjih letih predmet ostre razprave zaradi tistega, kar nekateri dojemajo kot antisemitske omembe v delu. To je tako povezano z izvirnim virom kot z libretom. Janezov evangelij je bil napisan v času, ko se je porajajoča krščanska Cerkev odcepljala od svojih judovskih korenin, in v njem je veliko omemb, kjer Jezus svoje nasprotnike imenuje ›Judje‹. Bachovo libreto je priredba libreta B. H. Brockesa in obstajajo jasni dokazi, da je skladatelj antisemitske omembe v besedilu odstranil, čeprav je nekaj jezika iz izvirnega evangelija ostalo. Imam nekaj naklonjenosti stališču, da bi bilo treba omembe ›Judov‹ v besedilu spremeniti v ›ljudje‹. Bachovo sporočilo je navsezadnje univerzalno in v današnjem svetu, kjer še vedno beremo o mučenju, brutalizaciji in umorih, ima ta silno ganljiva zgodba o križanju Jezusa še vedno moč, da nas šokira in vznemiri. Sokrivda verskih oblasti v teh dogodkih, hujskanje množic, brezčutno privolitev in brutalnost civilnih oblasti ter žrtvovanje tujcev so vse značilnosti današnjega sveta.

Glede na silno duhovno naravo tega dela je St John’s Smith Square popoln prizor, še posebej primerno pa je poslušati pasijonsko zgodbo na veliki petek. Stephen Layton se je izvedbe lotil s spoštovanjem, delo je odigral brez prekinitve za aplavz in občinstvu dovolil nekaj trenutkov tišine in razmisleka, potem ko je Jezus izdihnil. Skrbna pozornost do podrobnosti je bila prisotna ves čas, dogodki, opisani v evangeliju, pa so bili prikazani živo. Prizori s Poncijem Pilatom na začetku II. dela so imeli še posebej ogromno dramatično moč.

Bachovi monumentalni zbori in koraliji so bili tu deležni vrhunske izvedbe. Godala OAE so figuracije uvodnega zbora igrala z ogromno jasnostjo, kar je Laytonu omogočilo, da je poudaril Bachove izjemne disonance. Polyphony so ustvarili močan, osredotočen zvok, skrbna pozornost pa je bila namenjena frazi in ločilom. Zbori na začetku II. dela so izžarevali grožnjo in nevarnost, Polyphony pa so Bachove kromatične harmonije čudovito uporabili, da so poudarili tuleči značaj Jezusovih obtožnikov. Layton je v sklepnem zboru ustvaril prostor za duhovni razmislek, medtem ko so Polyphony premišljevali o pomenu in skrivnosti Jezusove smrti. Bogata in domiselna harmonska zaporedja v Bachovih koraliji so bila lepo začrtana, v ›Wer hat dich so geschlagen‹ pa je bilo tudi nekaj čudovitega petja a cappella. Zelo me je navdušila jasnost, ki jo je Layton prinesel v Bachove prekrivajoče se in kompleksne teksture. V ›Mein teuer Heiland‹ so imeli bas in gamba solo vsak svoj samostojni lirični tok, a so se čudovito prepletli med seboj in z utišanim koralom v ozadju.

Nick Pritchard je bil kot Evangelist intonacijsko popoln in se je izkazal za izjemno izrazitega pripovedovalca. Dobro se je kosal z zborom na začetku II. dela, pripovedi je vlival tempo, v prizoru bičanja pa je prinesel žalostno sočutje. Neal Davies je podal dovršeno izvedbo Kristusa, čeprav sem menil, da bi lahko Bachovi pripovedi dal več tonskega leska.

Solisti so večinoma podali odlične izvedbe Bachovih vzvišenih arij, OAE pa jih je spretno podpiral. Iestyn Davies je v ›Von den Stricken‹ vlil občutek izgube in bolečine, močne dramatične pregibe proti koncu arije pa so te občutke še stopnjevali. Daviesova izvedba ›Es ist vollbracht‹ z njenimi počasnimi, ohranjenimi linijami je bila ena od vrhuncev koncerta ne le zaradi pekoče lepote Daviesovega petja, ampak tudi zaradi žalobne, ganljive igre na gambo Jonathana Reesa. Drugi vrhunec je bila izvedba ›Ich folge dir gleichfalls‹ Julie Doyle, svetla in življenje potrjujoča. Doyle je ustvarila čist, sijoč ton, ki je bil za to ario popolnoma idealen, flavtisti OAE pa so okoli nje spletli očarljivo mrežo.

Gwilym Bowen je v ›Ach, mein Sinn‹ prinesel dramatično silo, v ›Erwäge, wie sein blutgefärbte Rücken‹ pa izrazito tesnobo. V prvi ariji bi si želel nekoliko več vokalne projekcije in ostrejše dikcije Bowena, a druga je bila boljša. Ashley Riches je podal izjemno lirično in poetično izvedbo ›Betrachte, meine Seel‹, medtem ko so godala OAE okoli njega ustvarila svetlečo avreolo zvoka. Riches je Bachove tekoče legato linije v ›Eilt, Ihr angefochtnen Seelen‹ obvladal odlično, čeprav se je zdel manj udoben na dnu glasovnega registra.

V The Waste Land je T. S. Eliot april opisal kot najkrutejši mesec. Ta izvedba Laytona in njegove skupine instrumentalistov in pevcev nas je spomnila, zakaj je tako, in približala pravi pomen velike noči.

Ocenil Robert Beattie