Bach: St John Passion

Prava strast na odru

Bachov St John Passion pogosto štejejo za revnega sorodnika poznejšega in obsežnejšega St Matthew Passion. A iz te prevzemajoče izvedbe Scottish Chamber Orchestra, SCO Chorus in izjemne zasedbe solistov je bilo jasno, da pri tej dramatični, a intimni uglasbitvi ni nič drugorazrednega.

Del velike privlačnosti Passiona je prvina pripovedovanja zgodbe in Mark Padmore kot Evangelist je bil odličen, saj je zgodbo nenehno vodil k njenemu neizogibnemu sklepu. Tenorist je pel sijajno, ves čas resnega obraza.

Drugi liki v tej drami so bili enako očarljivi. Jezus je morda v središču dogajanja, a se v Bachovi različici pojavi le kot postranski lik. Kljub temu je bariton Paul Whelan besedilo podal z ustrezno resnobnostjo in elanom. Lep protipol Stephanu Logesu, basistu z izjemno lahkotnim tonom, ki je Pilata postavil v nekoliko sočutno luč. Sopranistka Carolyn Sampson in kontratenorist Michael Chance sta nastopila le na kratko, a oba sta pela s strastjo in živahnostjo.

Tenorist James Gilchrist je prevzel nekaj najlepših arij v tem delu, zlasti takoj potem, ko je množica vztrajala, naj Jezusa križajo.

SCO pod vodstvom Stephena Laytona je bil v odlični formi, prav tako SCO Chorus, ki je s svojim bojevitim pristopom skoraj ukradel predstavo, z najvišjo natančnostjo ga je izklesal zborovodja Ben Parry.

Čeprav ni bila povsem brezhibna, je bila ta izvedba popolnoma pritegnjujoča in duhovno povzdigujoča.

Susan Nickalls