Bach: St John Passion

Obuditev uprizoritve J. S. Bacha St John Passion v režiji Deborah Warner pri English National Opera 15. marca je bila tako pravočasna kot dobrodošla, čeprav moram priznati, da sem bil, kljub gledališkim nagnjenjem dela, rojenim iz njegovega prekomponiranega sloga, previden glede sposobnosti take produkcije, da prenese njegovo prirojeno resnost in obenem ohrani intimnost in lepoto Bachovih namer. Kako zelo sem se motil!

Razkrivajoči narodni prevod Neila Jenkinsa, ki se močno opira na King James Authorised Version Biblije, nikoli ni ogrozil Bachovega verskega navdiha. Res, ob pomoči jasnosti linije, ki sta jo ves čas dosegala tako zbor ENO kot skupina izvrstnih solistov, je učinek angleškega besedila prinesel „zadržujočo neposrednost“, ki jo je upal Jenkins. Community Chorus, ki so ga na delavnicah usposobili v programu ENO Baylis, je koralne pesmi pel z luteransko drznostjo iz lož na obeh straneh proscenija, kjer so trije pozirajoči kamniti levi na vrhu vsake izrazito spominjali na njihove krščanske povezave. Povabilo občinstva, naj zapoje tri korale, v upanju, da doda manjkajočo sestavino občestva in poglobi duhovni vidik celote, je sprožilo vljudno bučanje po dvorani. Lepa misel, morda, a težko izvedljiva.

Ganljive posnete vizije Kristusa na različnih stopnjah njegovega zapora so bile projicirane na ogromno ozadje in so Bachovi partituri dodale poudarjeno pretresljivost. Res, minimalistična Warnerjina postavitev je okolico premalo poudarila, zato se je občutek dramatike dejansko povečal. Pod mojstrskim vodstvom Stephena Laytona nas je baročni orkester, ki je bil v jami razporejen tako, da so instrumentalne solistične glasove slišali tako občinstvo kot pevci, potegnil v bazen globine, kjer sta uvodni ostri disonanci obeh oboj, ki plavata nad žuborečimi godalnimi teksturami in tolčečim globokim basom, še nikoli bolje opisali boleče vznemirjajoče narave Pasijona.

Zbor ENO, katerega rezke izjave so podpirale arhitekturo pripovedi, je poganjal dramski zagon. Sodobna oblačila zasedbe so dodala moderno razsežnost in učinkovito poudarila, kako lahko skoraj 300 let staro delo odmeva v današnji skeptični klimi. Žlahtni in pomirjujoči evangelist Marka Padmora je bil navdahnjen. Jasnost njegovega gladkega pevskega tona je iz besedila prinašala resnico in pomen. Paul Whelan je predstavil znano in prepričljivo podobo Kristusa; njegov bogati, zaokroženi, a odprtogrli bas-bariton je bil ganljiv v izvedbi. Trdni, a prožni alt Catherine Wyn-Rogers je našel pravo mero dramatične ostrine v svojih ariah v gledališki areni, medtem ko je možati tenor Barryja Banksa potrtost svojih solističnih partij povečal z lastnostmi, ki so spominjale na oratorijske korenine dela. Čisti, svileni soprano Gillian Keith skupaj z mladostnim, a bogatim basom Jamesa Richardsona sta v svoje nič manj pretresljive trenutke prinesla baročno eleganco. David Kempster je z mogočno in samozavestno vokalno interpretacijo Pilatovih razmišljanj pronicljivo vtkal vlogo v zgodbo, a predvidljivo je bil zbor tisti, ki je dogodku dal sklep, ko so po odru posipali cvetje, njihova zadnja razmišljanja, globoko zaznamovana z žalostjo, pa je ganljivo zapečatil prihod živega in lepo vzgojenega jagnjeta.

Verska izkušnja v tej uprizoritvi ni bila nikoli izgubljena in res sem čutil, da bi jasna predstavitev njenega sporočila lahko Cerkev, ki nenehno obupuje nad krčenjem svojih občestev, marsikaj naučila. Ta uprizoritev zmaguje na mnogih ravneh, nenazadnje v poudarjanju veličine Johanna Sebastiana Bacha.