Bach: St John Passion

Janez proti Mateju

Stroga jasnost Bachovega Janezovega pasijona ga naredi enako prepričljivega kot vsako pravo gledališče. Tematika je morda sama po sebi dramatična, toda Bachova popolna čustvena in sočutna poistovetitev s pripovedjo jo dvigne na nove ravni intenzivnosti. Zgoščena in ostro izrisana, nihajoča od mračne burnosti do sijoče spokojnosti, ta uglasbitev Janezovega evangelija iz leta 1723 nima ničesar od prostrane veličine njegovega poznejšega St Matthew Passion . V tem je njena moč. Ni čudno, da so Deborah Warner prepričali, da ga je lani uprizorila v Coliseumu. Ta poskus, čeprav v operni hiši ne povsem prepričljiv, je obnovil naš občutek za človeško dramo in tudi za pobožni namen v krajšem in do nedavnega manj priljubljenem izmed obeh ohranjenih Bachovih pasijonov.

Letos sta Polyphony in Orchestra of the Age of Enlightenment pod vodstvom Stephena Laytona podala sijajno, prožno koncertno izvedbo. Težko si je predstavljati, da bi bila lahko boljša. Močno sta zagovarjala, da je to večje delo od obeh, kar je misel, ki jo je enako brezplodno zasledovati, kot izjavljati, da ima nekdo raje zlato kot srebro, travo kot nebo. Vendar je moč velike izvedbe v tem, da v poslušalčevem umu za ta trenutek izžene vse možnosti tekmovalnih dogodkov. Izvedba ni bila brezhibna. Stranski solisti, s sijajno izjemo kontratenorista Robina Blaza, se v svojih arijah niso zdeli udobno, kot da bi dejansko raje imeli operno hišo kot cerkev, ki je hkrati koncertna dvorana. Toda James Gilchrist je kot evangelist podal eno najbolj ganljivih in inteligentnih izvedb, kar si jih je mogoče želeti: čistega glasu, izrazit, skromen in nujen, natančen, a nikoli pretirano pedanten. Michael George je bil goreč in dostojanstven Christus.

V Polyphony, majhnem, strokovnem zboru, ki ga je Layton ustanovil leta 1986, šteje vsak glas. Manjše ko je število, bolj slišna je vsaka napaka. Napak ni bilo. Vsak koral je imel svoj poseben značaj. Zbori so bili neposredni in močni, šepetani vzkliki ' Wohin ?' („Kam?“) pa čarobno gotovi v svoji negotovosti. Tudi Orchestra of the Age of Enlightenment je igral z prožno natančnostjo, bodisi v ansamblu bodisi v številnih solističnih pasažah. Posebej je treba omeniti igralce continua. Njihova nenehna, deloma improvizirana basovska linija zahteva posebno spretnost in občutljivost, ki sta bili tu prikazani v izobilju. V ključnih trenutkih, na primer po križanju, je imelo violončelo Daniela Yeadena zgovornost hripavega obupa. Arpeggi in okraski organista Garyja Cooperja so oblikovali glasbo z natančnostjo in subtilnostjo, kot z lazurnim nanosom barve in ne s polnim svetlim pigmentom, ki ga imajo raje nekateri continuo klaviaturisti.

Fiona Maddocks