Bach: St John Passion

Ta produkcija je tipična za sloga tako ENO kot režiserke Deborah Warner, saj se osredotoča na interakcije med liki, kot so predstavljene v glasbi, in vzbuja močna čustva na nasprotnih straneh. Mnogi takšnega dela iz načela ne bodo obiskali, in to so verjetno isti ljudje, ki so se z ogorčenjem hrupno izražali ob nekaterih podobah v njeni glyndebourneski uprizoritvi „Don Giovanni“; prav tako je mnogo takih, ki jih bo globoko ganila, in to so verjetno isti ljudje, ki jih je očarala njena obravnava posameznih likov v tej produkciji. Sem eden tistih, ki so jih „Don Giovanni“ navdušil, zato ni presenetljivo, da me je ta „Janezov pasijon“ globoko ganil.

Eden osnovnih elementov je gotovo ta, da to veliko delo, ne glede na to, kako ga predstavite, nikoli ne bo ostalo brez učinka in bo preživelo vse, kar se z njim stori; ali je mogoče, da bi kdorkoli z zrnom človeškega čuta ostal suhih oči ob trenutkih, kot je „Weib, siehe, das ist dein Sohn! / Siehe, das ist deine Mutter!“? Mislim, da ne, in to mora biti del uspeha produkcije; z njim preprosto ne moreš zgrešiti, zato je že samo dejstvo, da je tako uprizorjeno, samo po sebi pozitivno. Warnerjeva ne stori nobenega napačnega koraka, prav tako nihče na odru, edina nerodnost izhaja iz hvalevredne zamisli, da se občinstvo spodbudi k sodelovanju pri nekaterih koralih; če se to že dogaja, mora uprava poskrbeti, da vsak dobi list z besedilom, saj razdeljevanje izbranim posameznikom ne bo zadostovalo, saj sposobnost petja ali preprosto „pridružitve“ ni navzven vidna! V angleščini besedila ne znam, zato sem ob „Wer hat dich so geschlagen“ sedel nem, dokler nisem ugotovil, da se tako malo drugih oglaša, da bi lahko naslednja dva kar zapel v nemščini, zato sem brundal ob „Christus, der uns selig macht“ in „Ach Herr, lass dein lieb' Engelein“ in opazil, da nisem edini.

Korale je zelo ganljivo pel Community Chorus, nameščen v odrskih ložah, dvorana pa je bila ves čas osvetljena, kar je ustvarilo pravi občutek skupnega prizadevanja. Odrska ureditev je bila strogo preprosta, na začetku in koncu predvsem iz točkastih lučk stotin visečih žarnic ter dolge mize / klopi, ki je služila kot večstranski rekvizit. Kot ozadje je bila sugestivno uporabljena filmska podoba, zlasti bližnji posnetek krvavečega obraza, križ pa je bil mogočno prisoten v obliki ogromnega lesenega droga. Poleg tega so šopki rož v zadnjem prizoru prispevali barvne lise, nato pa je bilo tu še Jagnje – a o tem več pozneje. Kostumi so bili zadržani, v slogu vsakdanjih oblačil, celota pa je dajala občutek podjetja, kakršno je bilo nekoč gotovo običajno, ko so prvič izvajali misterijske igre.

Petje je bilo od začetka do konca najvišje kakovosti, vodenje arij kot integriranih delov drame pa je bilo bleščeče izvedeno. Mark Padmore ni tenorist, ki bi mi bil kdaj pri srcu kot evangelist v „običajnih“ izvedbah Pasijonov; njegov glas je zame preveč bel, in po mojem v Janezovem pasijonu ne naredi dovolj iz pekoče čustvenih in dramatičnih trenutkov, kot je bičanje, a tu je navdušil z jasnostjo dikcije, popolnoma lepim petjem in naravno, neafektirano igro. Če je bil kdaj pevec dobro izbran za vlogo v produkciji, potem je bil ta tenorist za to; ta evangelist ni neprizadet pripovedovalec, temveč globoko čustven učenec, in Padmore ga živi v popolnosti. Njegov občutljiv, mobilen obraz mu vedno daje videz, kot da bo vsak čas bruhnil v jok – ko poje „Comfort Ye“, vedno pomislim, da v resnici misli „Comfort Me“, in tako je bilo tudi tu.

Jezus (Paul Whelan) in Pilat (David Kempster) sta bila nič manj impresivno podana; to sta bili izvedbi resnične veličine, z mnogimi pekočimi trenutki, kot je tisti čudoviti spopad, ki se začne z „Bist du der Jüden König?“. Njuna popolna predanost je bila veselje za gledati, Whelanov „Siehe, das ist deine Mutter!“ pa mi bo ostal v spominu dolgo: z ganljivo preprostostjo in čudovitim občutkom dostojanstva vodeni trenutki, kakršni so, so tisto, kar dela glasbeno gledališče živo.

Solistični pevci niso bili nič manj impresivni, še posebej je bil omembe vreden sopran Gillian Keith. Ta ljubka mlada pevka je debitirala pri ENO; leta 2000 je prejela nagrado Kathleen Ferrier, kar nikogar ne bo presenetilo, saj je njen glas resnično lep in uporabljen z gracioznostjo in tekočnostjo, v celotnem konceptu pa je popolnoma smiselno upodobila svoj mladostni, nagli „lik“. Catherine Wyn-Rogers me nikoli ne preneha navduševati; pri vsaki izvedbi je njena dikcija na odru najjasnejša, njena glasbenost daje najpopolnejši užitek, njeno petje pa je vzor popolnega sloga in ganljive komunikativnosti; „Es ist Vollbracht“ je bilo odpeto tako dovršeno, kot sem ga kdaj slišal. Priznava, da še naprej študira pri Diane Forlano, in to se pozna. Barry Banks je v svojih zahtevnih arijah pel sladko in natančno, zelo mladi James Rutherford pa je imel impresiven debi v basovskih solih; njegov glas je resnično zelo lep, in pri petju „Mein teurer Heiland“ me je spominjal na Quasthoffa, zlasti po ganljivi kakovosti intonacije.

Stephen Layton, ki je londonskemu občinstvu dobro znan po svojih vedno razprodanih nastopih s Polyphony, je komorni orkester vodil z domiselnostjo in močjo, nežno oblikoval spremljave arij in v dramatičnejših trenutkih izvajalce pognal v pravi žar.

In ta zelo sporni konec? Razumem ugovore, a tokrat je deloval popolnoma, brez enega hihitanja v dvorani in tudi z malo suhih oči; ko se oder in občinstvo združita v tistem zadnjem, srce parajočem koralu, se evangelistu položi jagnje v naročje, ki ga nato kot da ponuja nam. Pravijo, da nikoli ne delaj z živalmi ali otroki, a kdorkoli je Padmoreja naučil stati s privitim jagnjetom, spredaj na sredini odra, z očmi, polnimi solz, je zagotovo vedel, kaj dela. Z zbranim ansamblom, svetlo osvetljenim z vsemi tistimi drobnimi žarnicami, in odrom, posutim s pomladnim cvetjem, nastane odrska podoba, ki je tako močna in ganljiva kot karkoli, kar je danes mogoče videti. Čudovito: pojdite, a vtaknite robec v žep in poskrbite, da dobite list z besedilom.

Melanie Eskenazi