Bach: St John Passion

Opera in postni čas si nasprotujeta. Opera je lahkomiselna, razsipna, popustljiva, nespoštljiva; post je strog, zdržen, skromen, pobožen. Neroden trenutek se je zgodil na premieri uprizoritve Bachovega postnega mojstrovina, Janezovega pasijona (St John Passion), v režiji Deborah Warner za English National Opera, ko je jagnje, privedeno za sklepni prizor, začelo meketati glasneje, kot je zbor lahko pel. Ta ubogi nedolžnež naj bi povečal svečanost trenutka, a medtem ko je zasedba ohranjala resne obraze, se je občinstvo samo smejalo. Za ganitev operne publike je potrebno več kot odmerek vere.

Zasedba je oblečena v nepomembna sodobna oblačila. Gol oder je ob zavesi posut s šopki, nekateri so odviti, kot da bi bil Kristus žrtev ne križanja, ampak prometne nesreče. Zaslon v ozadju prikazuje približke baritonista Paula Whelana, temno avtoritativnega Jezusa, ki krvavi, visi na križu ali izgleda zaskrbljeno, da je morda šel predaleč. Evangelist Mark Padmore ima za svojo vlogo popoln lahek, močan tenor. Visoke A-je jemlje z lahkotnim bleščanjem, a žal pretirava z igro. Njegov pripovedovalec se razjoka in ga toplo tolaži tenorist arij Barry Banks, ki poje z lepo jasnostjo. Altistka Catherine Wyn-Rogers je nekoliko neizostrena, basist Michael George je grob učenec, ljubezen sopranistke Natalie Christie do Jezusa pa je bolj dekliško zaljubljenost. Zbor zveni tako velik in oblo kot Huddersfield Choral Society.

Orkester na zgodovinske inštrumente z odličnim Stephenom Laytonom živahno poganja delo naprej. Člani občinstva, ki so se pridružili pri koralih, so to storili sramežljivo.

Rick Jones