Bach: St John Passion

Velikopetkovi nastopi zborovskega dirigenta Stephena Laytona s komornim zborom Polyphony, ki izvaja Bachov Janezov pasijon v cerkvi St John's Smith Square, so v zadnjih letih postali prava stalnica, sodeč po dolgi vrsti čakalcev na vrnjene vstopnice pred blagajno tik pred začetkom tokrat.

In to ni presenetljivo, saj ni imel le podpore izvajalcev na starih glasbilih iz The Academy of Ancient Music, temveč tudi izjemno vtisljivo ekipo solistov, ki jo je vodil izkušeni mladi švedski lirski tenorist Anders Jerker Dahlin kot Evangelist, z gromkim basistom Stephenom Robertsom kot Kristusom in zgovornim baritonom Thomasom Guthriejem kot Pilatom. Ob njih sta še brezčasno sveži sopran Emme Kirkby, izkušeni kontratenor Jamesa Bowmana in izjemno vsestranski mladi bas Rodericka Williamsa za različne razmišljujoče arije, tako da pričakovanja skorajda niso mogla biti višja.

Vendar se je sprva zdelo, da nas čaka razmeroma nevtralen Janezov pasijon. Z zborom 23 glasov in okoli 20 godalci in pihalci se je zdelo, da Layton jadra po sredini med masivnejšim »tradicionalnim« pristopom in okrnjeno zasedbo, s katero se je Bach verjetno moral sprijazniti. In čeprav je Layton uvodni zbor zagnal v razmeroma živahnem tempu, je kot da je zmanjšal ostre disonance pihal, ki, če jih poudarimo, lahko prinesejo še večjo nujnost.

Kmalu pa je postalo jasno, da je bil to odskočna deska za enakomerno stopnjevanje tempa in intenzivnosti, pri čemer so osrednji spori dela med užaljenim Evangelistom in maščevalnim zborom množice dobili skoraj operni zagon, medtem ko so bili občasno vstavljeni korali opravljeni čim hitreje. Šele proti koncu, kjer prevladujejo bolj kontemplativne točke, je Layton glasbi dovolil nekoliko več prostora. (Tudi s premori za ponovno uglaševanje je bilo delo končano v uri in 50 minutah.)

V primerjavi z bolj izpopolnjenim Matejevim pasijonom je v Janezovem veliko tega, kar se odziva na takšno srdito zbranost. Robertsova odsekana upodobitev Kristusa je v tem okviru verjetna in občudovati je bilo treba neutrudno veščino, s katero je Dahlin oblikoval svojo mrzlično pripoved, ter sekundno natančno uravnavanje Laytonovega zbora, čeprav se je zdelo, da je prevladujoča nelagodnost serafsko Kirkby zmotila do redke napake, zamujenega vstopa v njeni zadnji ariji.

Bili so tudi trenutki miru: Bowman in viola da gamba Reiko Ichise sta se otožno prepletala v vrhunski elegiji »Es ist vollbracht«. In nobena posamezna interpretacija Janezovega pasijona ne more zajeti vseh njegovih alternativnih pomenov. Če se je zdelo, da je Layton želel poudariti ritem sarabande v sklepnem zboru, nas bo drug dirigent nedvomno spomnil, da gre za sakralno uspavanko. Na koncu je bilo občinstvo videti dovolj ganjeno. Končno prenehanje glasbe je pozdravila globoka tišina in šele nato aplavz.

Bayan Northcott