Bach: St John Passion

V cerkvi St John's, Smith Square, sta Stephen Layton in Polyphony na veliki petek ponudila svojo londonsko različico dela. Layton je od samega začetka izpostavil intenzivna čustva in dramatiko (vzvišeni uvodni zbor je bil pretresljiv) in zgodbo potiskal naprej skoraj brez sape. Občasni tempo je mejil na maničnega, a učinek je bil prevzemajoč. Švedski tenorist Anders Dahlin, nov obraz na britanski sceni, je imel čudovito jasen in izrazen glas, vendar mu je morda manjkalo tiste prezence, ki jo zahteva Evangelist; Stephen Roberts je ustvaril mogočnega, četudi grandioznega Kristusa. Čisti ton Gillian Keith je bil užitek, čeprav je bil v retrospektivni primerjavi z dečkom v sopranu seveda precej večji in bolj „vedoč“ zvok, dva različna pristopa, vsak veljaven na svoj način.

James Bowman je bil spet vrhunec solističnega petja v svojem ganljivem „Es ist vollbracht“. The Academy of Ancient Instruments je zagotovil zelo izrazno obligatno igranje, toda izstopajoča lastnost je bilo izvrstno enotno, uravnoteženo in izrazno zborovsko petje Polyphony, resnično čudo. To dokazuje, da je na koncu, ne glede na to, za kakšno stopnjo avtentičnosti se odločiš, pomembna čista glasbenost pri delu, kot je to.