Bach: St John Passion

Zadnji trenutek odpovedani tenorist Evangelist v izvedbi Bachove St John Passion bi običajno pustil v začetni zasedbi vrzel rooneyevskih razsežnosti. A usoda je bila na strani Stephena Laytona, ko je John Mark Ainsley le nekaj ur pred vsakoletnim velikopetkovim pasijonom v Smith Squareu izgubil glas in je Ian Bostridge, nihče manj, stopil naravnost z letala iz New Yorka, da bi ga nadomestil.

Če je Bostridge trpel zaradi pomanjkanja spanca, tega ni pokazal. V virtuoznih odlomkih, kjer Evangelist pripoveduje o Kristusovem bičanju in Petrovem jokanju, je bil tehnično jasen in oster. A kar je v njegovi izvedbi zares štelo, sta bili njegova neomajna razločnost in skrb za besedilo. To je bila junaška izvedba v vseh pomenih te besede.

Zvočni in izkušeni Christus Neala Daviesa je bil močan protipol Bostridgeu. Drugi solisti so se v primerjavi z njima zdeli nekoliko razočarljivi in šibkejših glasov. Izjema je bila Julia Doyle, katere petje obeh sopranskih arij je bilo sijajno, razumno in popolnoma pritegnilo poslušalca.

Navsezadnje pasijoni stojijo ali padejo z zborom. Polyphony sodijo med najboljše, kar imamo. Za priložnost so bili očitno docela zbrani, prav tako spremljevalna Academy of Ancient Music.

Layton že več sezon vodi tako ta vsakoletni St John Passion kot božični Messiah. Njegove interpretacije, ki postajajo vse bolj dramatične in drzne, imajo surovo intenzivnost. Zlahka je razumeti, zakaj so ti koncerti postali eden od vrhuncev londonskega glasbenega koledarja.

Martin Kettle